AEQ ZA STARŠE
Kaj je lastna, naša odgovornost
Človeka je oblikoval skozi boj za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije, in ne pomanjkanja časa; temu je prilagojeno telo tako po strukturi kot funkciji.
O našem psihofizičnem počutju odločajo življenjski stil, mentalno zdravje in okolje, česar se vsi zavedamo. Za marsikoga pa bo novo spoznanje, da zaradi ponavljajoče se mišične napetosti, nepravilnega dihanja in slabega zavedanja telesa upada kakovost našega življenja.
S pomočjo metode AEQ spoznamo, kako pomembno je to, da znamo razbirati sporočila iz telesa in razumemo škodljive vplive nanj. Naše telo je kot strojna oprema računalnika; ne moremo je nekaznovano spreminjati, pa tudi ne kar mimogrede preveriti, ali ni mogoče kaj narobe in so spremembe strojne opreme že tudi vplivale na programsko.
Zavedanje lastnega telesa ali stik z realnostjo
Skozi svoje telo občutimo svoj notranji in zunanji svet in se skozi telo na oba svetova odzovemo. Skozi učenje AEQ metode spreminjamo te odnose in ustvarjamo močnejši in jasnejši stik z realnostjo telesa.
Na podlagi resničnosti telesnih občutij ima naša identiteta vsebino in strukturo.
Za vsakega od nas je osnovna realnost naše telo. Izguba vpliva telesnih občutkov na delovanje uma in ravnovesja spremeni življenje in ustvari kronično zakrčenost in nepravilno delovanje senzorno motorne povratne zanke. Za človeka v takšnem stanju je značilno, da:
Če zaviramo dihanje, se izoliramo od okolice
Morda niste vedeli? Pri dvigu odpornosti proti virusnim okužbam lahko pomaga pravilno dihanje.
S pravilnim dihanjem omogočimo dovolj dušikovega monoksida v pljučih in krvi, dovolimo krvnemu toku neprekinjeno teči skozi telo in zagotovimo, da pomembni organi dobivajo dovolj kisika in hranljivih snovi.
Pandemija je omejila in upočasnila naše življenje. Večini je to omogočilo prerazporeditev časa in spreminjanje na bolje; razmislek o življenju naj bi zmanjšal preobčutljivost za nenadne spremembe.
Gibanje od otroka do odraslega
Določeni dogodki v otroštvu in mladosti nas zaznamujejo; če so travmatični, jih lahko potlačimo v nezavedno in nato nosimo s sabo kot odvečno prtljago. To je samovarovalno, a nas obenem bremeni.
Te izkušnje privedejo do kronične aktivacije refleksov, ki imajo za posledico tipične gibalne vzorce, ki nas osebnostno sooblikujejo. Gibalni vzorci so prepleteni z vedenjem, to pa je bolj ali manj sprejeto s strani družbe. Ko se prilagajamo, da bi bili sprejeti, dodajamo nove sloje, ki vedenjske odklone rahlo zgladijo. Vse omenjeno gradi našo osebnost, usmerja naše čustvene reakcije in vpliva na zunanjo podobo – držo, gibanje, vedenje, značaj …
Večina dejanskih vzrokov za kronične bolečine in močno aktivirano senzorno motorično amnezijo (SMA) izvira iz različnih dogodkov v otroštvu. Oseba pogosto imitira držo in navade enega od staršev. Mnoge generacije pa so zrasle v prepričanju, da je trdo delo nujno potrebno za napredek ter da sta borba in celo asketizem in odrekanje edini pravi poti do napredka.
Hiperstimulacija in trajajoči stres
Modrost pravi, da drevo ne more biti močnejše od svojih korenin. Dober sadjar bo zaviral in nadziral rast sadike, da tako doseže boljše razvijanje njenih korenin. S tem sicer zakasni prve sadeže in polno rodnost, a se mu to bogato povrne skozi bolj odporno drevo, katerega rodnost je dolgoletna. Danes z otroki ravnamo v nasprotju s tem. Preobremenjujemo jih, da čim hitreje zrastejo, medtem pa jim odrekamo sprejemanje in podporo njihove otroškosti, ki je potrebna za razvoj njihovih korenin, njihove vere vase. Svoje otroke preganjamo tako kot sebe, in se ne zavedamo, da s tem spodkopavamo njihov občutek gotovosti ter zmanjšujemo občutek sprejetosti in varnosti. Ker prehitro odrašča, potlači občutke in čustva iz telesa ter postaja nerealen do sebe in časa.
Nosečnost in kako nam takrat lahko pomaga AEQ metoda®
Nosečnost povzroči znatne spremembe v telesni drži in gibanju.
V zadnjih mesecih nosečnosti se težišče pomakne naprej. To povzroči močnejšo ukrivljenost spodnjega dela hrbta in nagnjenost medenice naprej. Sprememba težišča nadalje povzroča napetost hrbtnih mišic in meč da se ohrani pokončna drža, ramena se pomaknejo nazaj, glava naprej. Poveča se ukrivljenost hrbtenice ter pritisk na spodnji del nog in sprednji del stopal.
Izvajanje AEQ vaj® bistveno omili in celo odpravi vrsto običajnih nosečniških težav.Sprememba težišča aktivira refleks zelene luči, ki ostaja prisoten tudi, ko nosečnica stoji, sedi ali leži.Somatski gibi omogočajo ohranitev nadzora nad mišicami hrbta in trebuha ter njihovo sprostitev; med počitkom se zmanjša pritisk na hrbtenico in sprostijo prenapete nožne mišice.
AEQ metoda in nosečnost
AEQ metoda to razumljivo razloži in omogoči dojemanje resničnega stanja v ženski in njenega odnosa s partnerjem ter okolico. Tako je mogoče primerno vplivati na odnos do sebe in okolja ter se pripraviti na starševstvo. S tem povečamo možnosti za občutek zadovoljstva, ki bi ga nosečnost morala vsebovati, in dovolj močno povezanost med partnerjema, da bo vzdržala stresni test, ki ga rojstvo otroka vedno povzroči.
AEQ metoda ne ločuje osebe na telo in um, temveč človeka razume kot neločljivo povezano telo, podzavest in zavest. Zato imajo AEQ vaje zdravilen učinek na celoto, saj se zaradi boljše povezanosti bolj zavedano resničnega stanja in spomnimo vzrokov zanj. Bolje ko se zavedamo vzrokov telesnih odzivov v določenih okoliščinah in bolj ko jih razumemo, lažje in jasneje se zavedamo neučinkovitih odzivov in s svojimi čustvi vedno manj otežujemo svoje življenje ali druga.
Sodobna družina
Sodoben način življenja močno vpliva na spremembe odnosov v družini. Celotnega učinka sprememb se ne da opisati. Življenje, kot ga poznamo, bi bilo nemogoče brez avtomobilov, tehnologije in interneta. Te spremembe pa so povzročile izginevanje tradicionalne družine in sobivanja več generacij pod eno streho in skupnim vhodom, ter ustvarila moderno družino – dva starša in otroci, brez dobre povezave s starimi starši. Sodobna družina je vse bolj izolirana enota, odmaknjena od neposrednega vpliva starih staršev, ki bi omogočali otroku spoznavati tradicionalne, naravnejše načine življenja, ki so prilagojeni njihovi telesni strukturi in omogočajo podaljšanje otroštva ter mehkejši prehod iz otroštva v odraslost. Stari starši imajo tudi preživete izkušnje in modrost izhajajočo iz učenja na napakah, ki jih mladi ne morejo imeti. Pogledom otroka so tako dodajali izkušnje in realnejši pogled na čas ter pomen medsebojni odnosov v družini in okolici za normalno življenje. Stari starši so domu dajali mirnost, toplino in varnost.
Nadzor nad egom
Kdo je ego ? Ego nam omogoča spremembo naše okolice, da zadovolji naše potrebe in želje, ali pa nas na okolico prilagodi.
Življenje je že dolgo in vedno bolj odtujeno od telesa in naravnih zakonov in pravil po katerih mora telo delovati. Zato se soočamo z vedno več ovirami v vedno krajšem časi in je potreba po prisotnosti ega vedno pogostejša – tako ego prevzema glavno vlogo v sistemu telo-podzavest-zavest.
Ego je stanje zavesti, ki nastane ob pojavi ovire in nam omogoča, da jo ali premagamo ali obidemo. Takrat zavest usmerimo v zoženo stanje in spremenimo delovanje uma, da usmerimo delovanje telesa in ustvarimo primerna pritisk in gibanje, ki sta potrebna za ureditev neravnovesja in za povečanje homeostaze – tako zaznamo občutka zadovoljstva in stanja, da smo v redu.
Sam ego ni niti dober niti slab in je nujno potreben za urejanje odnosa do okolja in zagotavljanje potrebnih pogojev za življenje, zadovoljevanje potreb, reševanje težav in izpolnjevanje želja.
Potlačenje čustev pri otroku
Zaradi močnega vpliva na nastanek kronične zakrčenosti in razširjenosti bom podrobneje obravnaval proces potlačenja impulza za jok. Podobno lahko opazujemo pri vseh negativnih čustvih. Jokati se pričnemo, če se na spodnji strani dihalne prepone razvije močnejši pritisk, ki je posledica dviga energije v trebušni votlini, pa tega pritiska nismo preusmerili v dejanja.
Naslednji opis procesa, ki privede do joka, je poenostavljen. Na spremembo notranjega stanja ali na pritisk iz okolice odreagiramo z dvigom tonusa mišic ledvenega dela hrbta, ritnic in zadnjega dela stegen.
Če bi bil še enkrat otrok, bi …
Branje za močnejše živce: kako poteka samouničevanje z najboljšimi nameni? Podobnost z samouničevanjem v športni rekreaciji ni slučajna.
Že v zgodnjem otroštvu ima nenadzorovan dostop do spleta in vse pogosteje lasten pameten telefon. Pogosto je bolj v podporo odraslim kot odrasli njemu.
Zdravje je osnovna potreba življenja. Zdravje bi moralo biti normalno stanje celote, bolezen pa izjema. Bolezen nastane kadar je kompleksnost delovanja celote nižja od zahtev okolja, iz česar sledi, da bolezen ne more biti osnovno življenjsko stanje, saj se takrat življenje sploh ne bi moglo razviti.
Pri svojem delu pa ugotavljam, da je stanje večine ljudi ravno nasprotno in da je večino v bolezen privedlo samouničevanje z dobrimi nameni. Podlago zanj so razvili že v zgodnjem otroštvu.
Vzroki za kronično utrujenost
Pomanjkanje živosti kljub zadostni količini hrane, vode in kisika je zmeraj rezultat kronične mišične zakrčenosti in s tem povišanega mišičnega tonusa, kar je običajno posledica potlačenih čustev in pretiranega samonadzora nad samoizražanjem skozi pogojne odzive pridobljene v otroštvu. Eden od presenetljivih učinkov zmanjšane življenske energije je povečana aktivnost in potreba po pridnosti. Do tega običajno pride v poskusu, da bi pridobili ljubezen okolice. Večina otrok, ki je utrpela izgubo ljubezni verjame, da se je to zgodilo, ker niso vredni tega, da bi jih ljubili. Veliko staršev povzroči ta pogojen odziv s tem, da obtožijo otroka, da je preveč zahteven, preveč živ, preveč neubogljiv, nezadovoljen, preveč….
Otrok sčasoma spozna, da se mora prilagoditi okolici, predvsem materinim potrebam, da bi še naprej dobival njeno ljubezen od katere je življensko odvisen, saj si potrebne energije za preživetje ne more zagotoviti.
Otroci in dihanje
Otroci naj bi dihali pravilno, razen če so bolni ali bolehni. Medtem ko skoraj vsak novorojenček zadiha pravilno, pa le redki skozi zgodnje otroštvo obdržijo naravno dihanje. Večina za pravilno dihanje potrebno mišično koordinacijo izgubi že zgodaj. Ko izgubimo naravno dihanje in razvijemo kronično dihalno neučinkovitost, se spremeni tudi odnos do stresa in odziv nanj. Na stres odreagiramo pretirano, saj zaradi kronične zakrčenosti ne moremo sprostiti mišic, kar vodi v njihovo utrujenost in šibkost. Taka oseba pritisk okolice zaradi šibkosti strukture dojema močneje. To pa sčasoma vodi v psihofizične težave. Razvije se kronična zakrčenost mišic in preobčutljivost na Co2 v krvi.
Potlačenje čustev
Življenje v socialnem okolju, družbena pravila in medsebojni odnosi od odrasle osebe zahtevajo, da ne kaže svojih občutkov vsakič, ko jih začuti v sebi. Skozi odraščanje se naučimo, katera čustva lahko pokažemo in katera ne, koliko jih izrazimo navzven ter kdaj in na kakšen način. Pri tem skozi površinski prečno-progasti mišični sistem, ki je pod nadzorom naše zavesti, sodeluje membrana. Govorimo o samoizražanju. Zadrževanje izražanja čustev poteka tik pod površjem telesa, preden čustvo izrazimo tudi s telesom (čustvena reakcija). Takrat mišice, ki naj bi se aktivirale in omogočile gibanje, ki je potrebno za izražanje čustva, zakrčimo z ukazom, ki ga izda um. Zaviralen ukaz uma pa ne vpliva na druge komponente čustva. Zavedamo se želje po izražanju, smo v dotiku s čustvom, opazujemo svoje misli. Samo dejanje izražanja čustev je tisto, ki je zadržano z mišičnim tonusom. Zadrževanje izražanja čustev tako zahteva trenutno spremembo mišične napetosti v membrani.
Strah
Ne smemo pozabiti, da smo se v zgodnjem otroštvu vsi srečevali z obdobji nemoči. A če ta ne bi bila zlorabljena s strani okolice, do ločenosti od izvira energije sploh ne bi prišlo. Tako tudi ne bi prišlo do pomanjkanja upanja in vere, ne bi se razvila dominantnost uma nad membrano (telo), ki preprečuje občutkom iz globine priti na površje. Od bistva ločeno površinsko življenje pa postaja vse bolj nesmiselno, posledica tega je pritisk energije v trebušni votlini.