Impulz za jokanje bo otrok potlačil tudi ob materi, ki ne prenaša otrokovega jokanja. Ker je nesposobna za primeren odziv zaradi lastnih potlačitev in blokad, se na otrokov jok odzove z umikanjem ali pogojevanjem, ali pa neprimerni partnerski zvezi, v kateri ni sproščena in zadovoljna.

S tem skuša zavestno ali podzavestno naučiti/prisiliti otroka, da ji z jokom ne bo ukazoval, čuti se izsiljevana. Takrat ga noče vzeti v naročje in tolažiti, ali ga tolaži toga in trda, kar otroka še bolj prestraši, napne in dvigne notranji pritisk, ki ga nato mora izraziti z jokom. Začne se konflikt med mamo in otrokom, v kateri mater običajno zmaga otrok pa ustvari kronično nepravilen dihalni in vedenjski vzorec.

Negativno reakcijo matere na jok, katerega namen je, da pritegne njeno pozornost, ljubezen in usmiljenje, otrok jasno občuti, četudi se lastnega telesnega odziva na jok otroka zaradi senzorne amnezije ne zaveda, saj je tudi sama morala potrebo po joku potlačiti v svojem otroštvu.

Kadar se mama odzove z jezo in napadalnostjo, je učinek njene reakcije na otroka še močnejši.

Na začetku bo otrok jokal vse močneje, dokler ga ne bo dejstvo, da to ne vodi do želene spremembe na bolje prisililo, da se zakrči in jok zatre.