Čustva 2. stopnje so takšna, da se jih ne zavedamo, jih pa druge osebe opazijo in/ali občutijo, torej nanje vplivajo. Ta čustva se izražajo s telesno govorico, neverbalnimi signali, navadami, izbiro besed, gestami, tonom glasu, dotiki, časovno postavitvijo nekaterih dogodkov ali celo prekinitvami med besedami. Ta čustva imajo posledice, ki pa se jih oseba, ki jih izraža, običajno ne zaveda. Enako se jih lahko ne zaveda tudi oseba, ki jih prejema, a kljub temu nanjo vplivajo. Zelo pogosto lahko opazite stanje pri stranki, ko je zelo očitno, katera čustva izraža s svojo komunikacijo okolici in jih okolica tudi jasno razbere, njej pa so nezavedna. In ravno čustva 2. stopnje so tista, ki najbolj vplivajo na druge ljudi, čeprav se sami tega ne zavedamo in zato ne moremo pravilno razumeti odziva okolice na nas.

Otroško izražanje čustev 2. stopnje je tisto, ki ga starši najtežje prenašajo, in čustva, ki jih otrok izraža, sprožijo največ živčnosti, nervoznosti in čustvenih odzivov v starših. Predvsem zato, ker jih otrok kaže, ker jih opazi in dobi od starša. Pri sebi se jih starš ne zaveda, pri otroku pa se jih in tako reagira na sebe, ki se izraža iz otroka. Ker so čustva 2. stopnje najpogosteje potlačena čustva, ki jih kot otrok staršem ni smel izraziti na 3. stopnji, otrokovo izražanje teh čustev, ki pa jih starš zazna, sproži v njem pretirano telesno reakcijo. Lahko rečemo, da je starš pogosto alergičen na otrokova čustva, ki so kopija njegovih čustev 2. stopnje.

Iz učbenika za učitelja AEQ dihanja 2. stopnje; Aleš Ernst