Ko se dva nasprotno neuravnovešena sistema združita v en sistem, dobimo uravnovešen sistem, ki začasno ne krši zakona o ravnovesju. Zato je dvema lažje skupaj, če sta nasprotno neuravnovešena. Seveda pa to ni enako, kot če je ena sama oseba uravnovešena, saj je povezanost med dvema somama manjša, kot je lahko znotraj ene some. Tako kot bi se združili skupaj osebi, kjer ima ena samo levo roko, druga pa samo desno, in bi jima bilo življenje lažje, ker imata obe roki. Usklajenost med njima ne bi bila enaka kot znotraj osebe, ki ima obe roki, a bi bilo vendarle bolje, kot imeti le eno roko. (Priporočam ogled filma See no evil, hear no evil, 1989.)
Če pa gresta osebi vsaka svojo pot, imata težavo, ker je izguba učinkovitosti hitra in velika, to pa sproži temu primerno močna negativna čustva. Zaradi strahu pred bolečino in rano, ki jo povzroči ločitev, raje ostaneta skupaj. Tako se znajdeta v prisilni zvezi, ker sta vsak zase neuravnovešena, obenem pa soodvisna in drug brez drugega veliko bolj nemočna. Postopoma iz takega odnosa razvijeta sovraštvo, ki vodi v sovraštvo do vsakega odnosa, od katerega sta odvisna, saj ju odnos dela nemočna, ker iz njega ne moreta oditi brez velike žrtve. Tako se njun odnos iz odvisne simbioze spremeni v sovraštvo, prezir, maščevanje, bes in gnev. Zato se v takšnem odnosu razvija vse višja entropija, ki jo otroci prevzamejo nase, da tako odložijo razpad odnosa med staršema. Ob tem se seveda učijo, kako je tak odnos, ki ne spoštuje in upošteva zakona o ravnovesju ter zakona o času, normalen in pravilen.
Namen partnerskega odnosa je, da v njem lažje in bolje rešujemo probleme, ki so sestavni del življenja in dosegamo cilje, ki za nas predstavljajo napredek, ter se tako pomikamo naprej. S tem spoštujemo osnovno značilnost živega sistema, ki deluje v okolju, z evolucijskim procesom. To je dolgoročno mogoče le, če se v odnosu partnerja obnašata kot odrasla odgovorna človeka, ki več stvari uredita kot naredita, delujeta večino časa v principu realnosti, kar jima občasno ustvari princip užitka, ki pa ga lahko toliko bolj cenita in v njem uživata, saj je plod učinkovitega sintropičnega odnosa in ne plod iluzije.
To ustvari in ohranja zdravo okolje za njihove otroke, kar omogoči razvoj otroka, ki prevzame najboljše od obeh staršev ter starševski odnos z otrokom, ki temelji na partnerskem odnosu med staršema. Običajno je danes ravno obratno in partnerski odnos med staršema temelji na otroku, ki je v partnerskem odnosu z enim od staršev.
Osnoven princip idealnega odnosa med partnerjema, ki ga želimo ustvariti povečati ali ohraniti z učenjem AEQ metode:
Če je moškemu ženska dovolj pomembna, se do nje vede bolj odgovorno. Bolj kot se on vede odgovorno, bolj mu ženska zaupa. Bolj kot mu ženska zaupa, bolj je učinkovit v reševanju problemov in s tem je bolj privlačen za žensko.
Če ima moški pri ženski dovolj velik pomen, se do njega vede bolj odgovorno, bolj mu zaupa, bolj kot mu zaupa, bolj je učinkovita pri svoji ženski vlogi in reševanju problemov, bolj pomiri moškega, zato je moškemu bolj privlačna.
Tako ustvarimo partnerski odnos z vedno večjo notranjo privlačnostjo, ki je tako veliko bolj odporen proti entropiji časa.
