Določeni dogodki v otroštvu in mladosti nas zaznamujejo; če so travmatični, jih lahko potlačimo v nezavedno in nato nosimo s sabo kot odvečno prtljago. To je samovarovalno, a nas obenem bremeni.
Te izkušnje privedejo do kronične aktivacije refleksov, ki imajo za posledico tipične gibalne vzorce, ki nas osebnostno sooblikujejo. Gibalni vzorci so prepleteni z vedenjem, to pa je bolj ali manj sprejeto s strani družbe. Ko se prilagajamo, da bi bili sprejeti, dodajamo nove sloje, ki vedenjske odklone rahlo zgladijo. Vse omenjeno gradi našo osebnost, usmerja naše čustvene reakcije in vpliva na zunanjo podobo – držo, gibanje, vedenje, značaj …
Večina dejanskih vzrokov za kronične bolečine in močno aktivirano senzorno motorično amnezijo (SMA) izvira iz različnih dogodkov v otroštvu. Oseba pogosto imitira držo in navade enega od staršev. Mnoge generacije pa so zrasle v prepričanju, da je trdo delo nujno potrebno za napredek ter da sta borba in celo asketizem in odrekanje edini pravi poti do napredka.
Pomislite na otroka v prvem razredu osnovne šole. Je zanesenjaški, se prostovoljno javlja, dviguje roke in se uči z zanimanjem. Nato tega otroka poglejte v srednješolski klopi: ne javlja se, ne postavlja vprašanj, gleda v tla ali telefon, ločen je od učnega procesa. Opazil je, da narediti napako pomeni postati objekt zasmehovanja in včasih tudi zaničevanja, zato neha sodelovati in se tako zaščiti. Naučili so ga, da rešitev vseh težav in nesporazumov ni v njegovih rokah: samostojno razmišljanje mu namreč prinaša težave, zato neha biti naraven in se boji odločati po lastni presoji. Verjame, da lahko uspe samo, če čustev ne pokaže.
Naši čutno gibalni sistemi pa so dovršeni in sposobni, razvijali so se skozi evolucijo in omogočali preživetje. Če razmislimo, koliko različnih veščin se je otrok sposoben naučiti v prvih petih letih življenja, koliko pa v kasnejših, hitro opazimo razliko; majhen otrok se uči brez pretiranega truda, ob počasnih, mehkih, zavestnih dejanjih. Napreduje skozi igro, gibe izvaja zavestno, čeprav se nam zaradi lahkotnosti gibanja zdi, da so spontani. Ne uporablja pretirane sile, ne pretirava do bolečine, ne omejuje se s časovnimi omejitvami in ne preskakuje korakov do cilja.
Tak način učenja je posledica dobre povezanosti med telesom in zavestjo, ki pa ob odraščanju zaradi vpliva okolja postaja slabša. Ta povezanost je pri odraslem le redko dovolj dobra, in kot tako jo prenaša naprej na svoje potomce. Poleg tega svojega otroka ne razume dovolj dobro. Senzorno motorična amnezija torej vpliva tudi na odnose med starši in otroki. Starši pogosto napačno predvidevajo, kaj otrok želi ali potrebuje, kajti ne prepustijo se intuiciji.
SMA v naravnejšem okolju nima dovolj vpliva, da bi zameglila jasnost komunikacije med starši in otroki, nasprotno je v urbanem okolju. Vzemimo dojemanje časa: staršem ga vedno primanjkuje, dojema ga relativno in razumsko, otrok pa realno, čas pri njem nima pravih meja. Otrokova zvedavost in radovednost postaneta nadležni, če starši nimajo dovolj časa, da bi ustregli tej naravni otrokovi potrebi. Podobno velja za vzgojitelje in učitelje.
Omejitve, ki jih otrok doživlja ob odraslih, se odražajo tudi na otrokovem gibanju: povzročajo togost, nerodnost in strah. Podobno kot se v šoli ne upa dvigniti roke, se po šoli ne upa skočiti s kamna na kamen ali pa narediti gib, ki bi mu bil izziv. Hkrati nima dovolj možnosti posnemati vzornike in starejše vrstnike, če ne obiskuje igrišč ali ne goji športa. Zatorej so se otroci primorani igrati s starši, katerih gibanje za vzor ni dovolj lahkotno. Ob tem odpade radovednost za zahtevnejše gibe.
Menim, da bi poznavanje senzorno motorične amnezije pomembno prispevalo k izboljšanju gibanja in odnosov. Bolj kot razumemo, bolj lahko spremenimo trenutno stanje. Zavedajmo se pomembnosti časa v medsebojnih odnosih in skušajmo razumeti otrokove potrebe. Pomagale nam bodo vaje AEQ, s pomočjo katerih bomo čutili tudi potrebo, da celotno metodo spoznamo globlje.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja