POTLAČITEV IMPULZA ZA JOK

Zaradi močnega vpliva na nastanek kronične zakrčenosti in razširjenosti bom podrobneje obravnaval proces potlačenja impulza za jok. Podobno lahko opazujemo pri vseh negativnih čustvih. Jokati se pričnemo, če se na spodnji strani dihalne prepone razvije močnejši pritisk, ki je posledica dviga energije v trebušni votlini, pa tega pritiska nismo preusmerili v dejanja.

Naslednji opis procesa, ki privede do joka, je poenostavljen. Na spremembo notranjega stanja ali na pritisk iz okolice odreagiramo z dvigom tonusa mišic ledvenega dela hrbta, ritnic in zadnjega dela stegen. Kemijski procesi se pretvorijo v biološko energijo in ustvarijo pogoje za jezo. Ta dvigne notranji pritisk v trebušni votlini. To stanje omogoča reakcijo na impulze in situacije, ki nas motijo, ovirajo ali ogrožajo. Če z jezo nanje ne moremo vplivati, se pravi da nam je onemogočena simpatična reakcija boja, vztrajanja ali bega, ali pa če ob poskusu vplivanja občutimo negativno reakcijo, moramo izražanje jeze omejiti. To napravimo s krajšanjem trebušnih mišic, prepone in sprednjega dela stegen, kar občutimo kot strah.

Daljše obdobje strahu in večji notranji pritisk pa moramo vsaj občasno sproščati skozi sprejemljivejšo obliko od jeze – z jokom. Jok pri otroku običajno sproži sočutje in usmiljenje, a če se joka prepogosto, to v okolju sproži odpor, ta pa v otroku potlačenje tega načina izražanja.

PRIMER IZGUBE MAME

Otrok, ki je izgubil svojo mamo v gneči, bo pričel jokati zaradi izgube življenjsko pomembne osebe. Jokal bo le določen čas, nato bo prenehal, kajti jok bo postal zanj preveč utrujajoč. Če bi mamina odsotnost zanj bila predolga, obenem pa k njemu ne bi pristopila oseba, ki bi ga potolažila, objela in pomirila, bi premočni in preveč boleči občutki povzročili, da bi otrok začel zadrževati izražanje čustev. To bi se zgodilo s povečevanjem togosti membrane in stresnim dihanjem (hiperventilacija). Ta otrplost zmanjša občutek bolečine in strahu ter v trebušni votlini zniža pritisk; otrok bo prenehal jokati. Ko se bo tako prisilno umiril in se zavedal realnosti, bo zaradi večanja zavedanja ogroženosti in jeze zopet začel dvigovati notranjo energijo in pritisk, v otrplem stanju ju namreč ne oddaja v okolico. S tem se bo ponovno pojavila potreba za jokanjem, ki je tudi ponovni poizkus klicanja matere in iskanja usmiljenja. Z vsako ponovitvijo tega procesa bo njegovo jokanje šibkejše. Travmo otrok pozabi, po tem ko najde mamo ali mu varstvo in objem ponudi druga oseba.

Toda, če mama ni le izgubljena, temveč umre ali pa otroka zapusti iz kakršnega koli razloga in otrok v primarni družini ostaja neljubljen, njegovo stanje otrplosti postane kronično ter zelo resno. Ne glede na to koliko otrok joka, vsak izbruh služi samo temu, da poveča bolečino te izgube, kajti mama se ne bo vrnila. Otrok bo prej ali slej prenehal jokati, membrana bo kronično otrdela in popačila prevodnost in zaznavanje impulzov iz notranjosti in okolice. Otrok bo omejil samoizražanje in energijo ki jo potrebuje za napredek, želje in voljo, da si želje izpolni. Tako se bo postopoma osamil, zdrsnil v iluzijo ter postal neodziven ali v stanju depresije, ki lahko če traja predolgo, povzroči resno psihofizično stanje.

PRIMER HLADNE MATERE

 Če je sicer prisotna mama čustveno neodzivna na otrokove potrebe, je situacija manj tragična kot v zgornjem primeru. Izgublja se v iluzijah, kajti ne zmore sprejeti trenutnega realnega stanja oziroma se ne spopasti z zahtevami življenja. To se po navadi zgodi, če je bilo njeno otroštvo in odraščanje polno travm (vojna, spolne in čustvene zlorabe, preobremenjenost, nezaželena nosečnost, nezaželen ženski spol otroka …).

Otrok bo jokal v boju za njeno čustveno in telesno bližino, ki pa mu je v svoji notranji ločenosti ne zna dati, v joku bo vztrajal, dokler zanj to ne bo preveč boleče. Tak dlje trajajoč odnos bo pri otroku ustvaril blokade prenosa občutkov in čustev med membrano in umom ter ustvaril veliko nerealnih obrazcev obnašanja in odnosov v kasnejšem življenju. Otrok se namreč izražanja čustev nauči predvsem prek dotikov in prenosa občutkov med njegovo in materino membrano.

Navajam samoanalizo matere, ki se je name obrnila zaradi pogostih migren. Vse bolj in bolj ji je postajalo jasno, kako slabo čuti samo sebe, vse bolj je razumela, zakaj je tudi obnašanje hčerke problematično. »Vse potijo vodijo nazaj k meni. Vidim, da me čaka še ogromno dela na sebi. S pomočjo učenja AEQ somatike spoznavam, da vsa moja občutja prehajajo tudi na otroka. Koliko strahu, neprijetnih občutkov in težav je bilo v meni že med nosečnostjo in takoj po porodu: strah, kakšen bo odziv v službi, ker sem zanosila kmalu po zaposlitvi, stalen krč v službi zaradi neprijaznosti sodelavke, strah pred porodom, napačno lego otroka ali prezgodnjim porodom. Preveč me je skrbelo, ali otrok nemara ne dobiva premalo na teži, ali ga znam dovolj dobro nahraniti, očitala sem si težave pri dojenju. Tega nenehnega strahu in skrbi nisem povezala s svojim splošnim psihofizičnim stanjem. Zdaj vem, bolj ko bom razumela sebe, bolj bom razumela otroka. Trenutno težko dojemam in razporejam vse svoje različne reakcije in občutja, ki se mi trenutno pojavljajo. Od jeze, besa, razdražljivosti, do žalosti, solz brez razloga, popolne utrujenosti, apatičnosti, nespečnosti, občutka izgube spolne sle. K sreči se v mojem počutju vse pogosteje pojavljajo svetli trenutki.«

Dojenček in majhen otrok ne moreta sprejeti, razumeti in se sprijazniti z odsotnostjo materine ljubezni, ki je njegova naravna potreba. Popolnoma je odvisen od nje, saj je od tega odvisno tudi njegovo preživetje. Ne zna, tako kot odrasli, žalovati za ljubljeno osebo. Pogosto imajo tudi odrasli težave z žalovanjem in objokovanjem. Običajno je pomemben razlog za to potlačitev jokanja v zgodnjem otroštvu in tako to izražanje čustev za njih postane nedostopno.

PRIMER MAME, KI NE PRENESE OTROKOVEGA JOKA

Impulz za jokanje bo otrok potlačil tudi ob materi, ki ne prenaša otrokovega jokanja. Ker je nezmožna primernega odziva zaradi lastnih potlačitev in blokad, se na otrokov jok odzove z umikanjem ali pogojevanjem. S tem skuša naučiti/prisiliti otroka, da ji z jokom ne bo ukazoval, čuti se izsiljevana. Takrat ga noče vzeti v naročje in tolažiti. Prične se borba moči med mamo in otrokom, v kateri mati seveda zmaga. Negativno reakcijo matere na jok, katerega namen je, da pritegne njeno pozornost, ljubezen in usmiljenje, otrok kmalu občuti. Kadar se mama odzove z jezo in napadalnostjo, je učinek njene reakcije na otroka še močnejši. Na začetku bo otrok jokal vse močneje, dokler ne bo spoznal, da to ne vodi do željene spremembe in je bolje, da se umiri in jok zatre.

IZRAŽANJE JEZE, NEGATIVNOSTI IN NAPADALNOSTI

Naslednja čustva, ki jih naj otroci ne bi izražali, so jeza, negativnost in napadalnost. Ne dolgo nazaj so otroke za izkazovanje tega vse prevečkrat kaznovali, iz česar se je razvil neenak odnos med starši in otroki. To je sicer danes vse manj pogosto, saj je današnjemu otroku dovoljeno celo preveč.

Otrok nima dovolj razvitega ega za zavesten razumen nadzor čustev in živi v precej črno-belem svetu. S tem ko se kar naprej sooča s sistemom vrednot in prepričanj staršev, ki jih ne razume, ki ga omejujejo in motijo, razvije jezo. Starši jo vse preveč radi razumejo kot ogrožanje njihove avtoritete. Zato bo otrok zaviral svoje negativne in napadalne občutke, iz tega pa se lahko razvije potlačenje vseh podobnih čustev. Ko se to zgodi, starši mislijo, da so svojega otroka lepo vzgojili. Starši in učitelji takega otroka opišejo kot pridnega, zlatega ali pa da sploh niso vedeli, da ga imajo. To pa je, seveda, le portret avtomatizacije, ki pa močno vpliva na način dihanja, saj temelji na strahu. Z njim so povezani trd trebuh ter napete mišice vratu in čeljusti, kar pogosto vodi v astmo, bronhitis, glavobol in migrene.

SEKSUALNA ČUSTVA OTROKA

Morda se zdi staromodno govoriti o tem, kako so nekoč pri otrocih zatirali seksualna čustva. Dejstvo je, da se to še kar dogaja in verjetno danes še pogosteje kot prej. Potlačenje seksualnih občutkov otroka služi temu, da bi lahko bili zanj nevarni. Nevarnost predstavljajo takrat, kadar je eden od staršev zavestno ali nezavedno zapeljiv do otroka. Tako obnašanje je danes še pogostejše kot v preteklosti. Hkrati je zaradi hitrega načina življenja pritisk na starše večji, kar ovira primeren pretok pozornosti med staršema. Takrat po navadi eden od njiju usmeri preveč pozornosti na otroka, ki pa na to ni pripravljen niti ne zna dovolj dobro nadzirati občutka ugodja. Tu ne govorimo o seksualnih občutkih telesa, ki izvirajo iz genitalij, pač pa o telesnih občutkih, ki so potlačeni s kontrakcijo trebuha in mišic, ki povezujejo medenico s prsnim košem. Učinek tega obrambnega manevra je, da odreže čutenje spodnjega dela telesa, to pa prepreči osebi dober stik z realnostjo. Hkrati popači in omeji funkcijo dihanja.

V zgornjih primerih se lahko seznanimo z najpogostejšimi čustvenimi razlogi za kronično zakrčenost, ki jih obravnavam pri učenju metode AEQ. Seveda je možnih vzrokov in okoliščin veliko več, a vsi se ravnajo po enakih fizikalnih zakonih uravnavanja notranjih in zunanjih pritiskov med membrano in okoljem. Ti zakoni omogočajo reakcijo človeka na spremembe v njem in okolju. To pa omogoča in določa življenje.