Modrost pravi, da drevo ne more biti močnejše od svojih korenin. Dober sadjar bo zaviral in nadziral rast sadike, da tako doseže boljše razvijanje njenih korenin. S tem sicer zakasni prve sadeže in polno rodnost, a se mu to bogato povrne skozi bolj odporno drevo, katerega rodnost je dolgoletna. Danes z otroki ravnamo v nasprotju s tem. Preobremenjujemo jih, da čim hitreje zrastejo, medtem pa jim odrekamo sprejemanje in podporo njihove otroškosti, ki je potrebna za razvoj njihovih korenin, njihove vere vase. Svoje otroke preganjamo tako kot sebe, in se ne zavedamo, da s tem spodkopavamo njihov občutek gotovosti ter zmanjšujemo občutek sprejetosti in varnosti. Ker prehitro odrašča, potlači občutke in čustva iz telesa ter postaja nerealen do sebe in časa.

Otrok od staršev ne dobi prave pozornosti, saj so ti preobremenjeni. Oseba je preobremenjena, če število in vrste vseh vtisov, ki jih prejme od sveta, presega njeno zmožnost, da jih postopoma obdela in se nanje odzove. Učinek preobremenjenosti je, da ostanemo v stanju razburjenja ali prenapetosti, ki se je ne zmoremo otresti in se sprostiti. Počutimo se napeto in preobremenjeno, postanemo razdražljivi in brez miru (anksiozni). Vse našteto vodi do iskanja novih stimulacij. Podobno kot otrok beži od doma, kjer ni miru, varnosti in podpore, tudi mi bežimo stran od zmešnjave v svojem telesu. Ustvari se začarana spirala, ki vrti ego osebe vse višje in višje, stran od realnosti telesa. To škoduje obnašanju in pogosto vodi v omamljanje ter v odvisnosti, ki spremenijo čutenje realnosti, sprostijo mišični tonus ter prehodno zmanjšajo anksioznost. Tako začasno omogočijo povezanost ega in telesa, kar čutimo kot prijetno izkušnjo – žal z omejenim trajanjem.

Permanenten stres osebo vodi stran od svojega telesa, ko moti njegove notranje ritme in harmonije. Spremeni stanje avtonomnega živčnega sistema ter brez omamljanja onemogoči doseganje parasimpatičnosti. Tak človek ne zaznava telesa na pravilen način, saj z omamljanjem dosega lažno veselje. To pa ni nastalo zaradi telesnega užitka, ki za nastanek potrebuje daljšanje mišic in ekspanzijo v prostor, ampak nastane v živčnem sistemu skozi izločanje hormonov užitka. Resnost te motnje lahko opazimo, če oseba ne zmore sedeti mirno oziroma ne zmore biti sama s sabo. Če jo nemirnost peha v stalno aktivnost, v neprestano delovanje, v nenehno nove projekte, kljub očitni utrujenosti, naveličanosti, izgorelosti ali odvisnosti od poživil (kava, cigareti …). Prisili jo v položaj, kjer nima nič več časa samo zase ali svoje bližnje, zato ne zmore vzdrževati globlja razmerja. Mož nima časa za ženo, mame nimajo časa za otroke in prijatelji ne za druženje.

Otroke se lažje preobremeni kot odrasle, saj je njihova občutljivost večja, njihova zmožnost tolerance in omejitve zunanje stimulacije pa manjša. Tako otrok, ki ima preveč igrač, neprestano hoče nove. Če se mu dovoli gledati televizijo, jo bo hotel gledati ves čas. Če se mu dovoli ostati pozno pokonci, ga boste težko pravočasno pospremili v posteljo. Vendar je otrok preobremenjen tudi s hiperaktivnostjo in nemirnostjo staršev ki jo v dom prinesejo od zunaj. Materino preobremenjeno stanje se prenaša na otroka. Na žalost starši mislijo, da več kot stvari otrok počne, hitreje se bo nečesa naučil ter zato hitreje odrasel. Intenzivnost tega povzroči dominantnost ega in je zaskrbljujoča. Biti tih, miren, čutiti z ljudmi in razmišljati modro je danes skoraj neznan način življenja.