Osnovno načelo, ki se ga držim kot AEQ učitelj je, da učim to, kar sam redno prakticiram in točno na takšen način, kot se je obneslo meni. V praksi opažam, da se name res obračajo stanke, ki so mi tako ali drugače podobne, da ni naključje, da so izbrale mene in ne drugega učitelja ter da so pripravljeni slišati le tako veliko, kot jih lahko jaz naučim. S kakšno izjemo seveda, ki jo nato po nekaj urah pošljem naprej k učiteljem višje stopnje.Tako kot si nam razlagal na seminarjih za učitelje. Zato se tega načela še bolj samozavestno držim.

 Kako uvajam dihanje v proces učenja AEQ metode

Učence, ki se prvič srečujejo z AEQ metodo nikoli ne začnem učiti AEQ dihanja, temveč vaje iz AEQ metode. Napotki o dihanju med učenjem vaj so, naj dihajo kar se da enakomerno, sproščeno ter skozi nos, po drugi strani pa ne dajem večjega pomena dihanju, saj je v tej fazi bistvenega pomena učenje gibanja in reda povezanega z njim.

Po nekaj srečanjih uvedem dihanje skozi preproste principe, kot je dihanje skozi nos in povezavo med dihanjem in delovanjem avtonomnega živčevja. Ponavadi naučim modula 1 in 2 kot orodje za zavesten prehod v parasimpatično stanje. Zanima me odziv učenca na umirjanje ko ta modula prakticira teden ali dva. Ali ga umirjanje pomirja ali ima odpor do sproščenosti. Na podlagi tega se nato odločam kako hitro in kako globoko greva z učenjem. Morda predlagam tudi nočno lepljenje ust, redko.

Pri učenju AEQ dihalnih vaj rad izberem vajo, katero učenec že dobro pozna. Tako se ne ukvarja več z razumevanjem navodil ali učenjem gibom, temveč s tem, kako čim bolje integrirati dihanje in gibanje. Poudarek dajem temu, da je kar se da natančen pri tem. Dihanje daje ritem, gibanje se mora prilagoditi in uskladiti z dolžino vdiha in izdiha. Tako dihanje ne postane prisiljeno hitro ali počasno, ampak po potrebi pohitri ali upočasni gibanje, ki ga že pozna. Če je vaja nova, ne bom nikoli učil hkrati novih gibov in dajal dihanja. Tako delam tudi pri sebi, najprej osvojim gibe, šele nato integriram dihanje.

Učencu v tej fazi razložim vlogo čustev in možne razloge, zakaj je nehal dihati učinkovito. Razložim mu, da sposobnost integracije dihanja in gibanja med vajo pomeni višji nadzor nad izražanjem čustev; bolj kot si natančen pri usklajevanju diha in giba med vajo, večji bo nadzor nad uporabo, izražanjem čustev v resničnem življenju. Osebno imam še vedno relativno velik odpor do izvajanja AEQ dihalnih vaj, v primerjavi z vajami iz metode 1. in 2. stopnje ter dihalnimi moduli, tudi štetjem iz 2. stopnje, ki smo ga poleti izvajali na programu. Razumem, da zato tudi pri strankah najmanjkrat uporabljam AEQ dihalne vaje (z izjemo dihalnega loka hrbta), več uporabljam module 1-4, največ pa seveda vaje iz metode.

Modula 3 in 4 večinoma učim zatem, ko je učenec osvojil vsaj dihalni lok hrbta. V tej fazi tudi pri moduloma 1 in 2 veliko večji poudarek dajem biomehaniki gibanja. Med moduloma za višane tolerance na C02 v krvi rad pojasnjujem, da je občutek dihalne lakote enako neprijetnim telesnih občutkom, ki nas prevzemajo v interakciji z bližnjimi. Namen modulov 3 in 4 je na prvem mestu višanje kapacitete, da z voljo vplivamo na vedenje (ne vdihnemo; ne znorimo ali se umaknemo) in prenesemo vedno dlje časa neprijetne občutke (dihalno lakoto; jeza, strah, …), preden izgubimo zavesten nadzor nad vedenjem (vdihnemo; znorimo na otroka, se umaknemo in ne postavimo zase, …). Ljudje te primerjave zelo dobro razumejo in tako skozi modula dojamejo, da je toleranca na C02 enaka čustveni zrelosti.

Nekje po poletju sem doumel pri sebi kako je dihanje bolj vezano na motorno amnezijo, torej vedenje, medtem ko so vaje bolj vezane na senzorno amnezijo, torej čutenje. V tem kontekstu tudi veliko bolj natančno razumem zakaj pridejo vaje pred dihanjem, saj je vedno treba najprej znižati senzorno amnezijo, če želimo zniževati motorno amnezijo, torej spreminjati svoje vedenje.

Tine Seražin Lisjak, učitelj AEQ metode in AEQ dihanja 1. stopnje