Majda Starovašnik, učiteljica AEQ metode 1. stopnje – Kako občutimo refleks zelene luči ali ga opazimo pri drugih

Kako občutimo refleks zelene luči ali ga opazimo pri drugih

Odraščala sem v času, ko smo starše zelo spoštovali, celo bali smo se jih. Otroci smo se borili za njihovo naklonjenost, čutili strahospoštovanje. Bila sem izjemno pridna in ubogljiva deklica. Ves čas v gibanju ter iskanju izzivov. Nisem se znala ustaviti, si vzeti počitka.

Danes me moj čut odgovornosti ves čas opominja. Obnašam se, kot da vse zmorem, sprejemam tudi naloge, ki presegajo moje zmožnosti. Ne zmorem si jasno postavljati meja, zato se izčrpavam.

Tako tudi ne ločim med svojimi potrebami in potrebami drugih. Postajam deloholik, ne začutim pravočasno preutrujenosti. Pretiran občutek odgovornosti me vodi v situacijo, ko ne znam reči NE. Izogibam se prerekanju, raje vse zgladim ali pometem pod preprogo. Rada ustrežem drugim, jim dam prednost pred sabo, delujem ustrežljivo, tudi podredljivo.

Nezavedno imamo občutek vsemogočnosti in se želim izogniti občutku neustreznosti in nevrednosti. Tipično za take, kot sem sama, je perfekcionizem. Zaradi njega si ne znamo postaviti meja. Pretirano odgovorni ljudje se ne zmoremo uveljavljali drugače kot s pretirano pridnostjo, ne znamo se ustaviti, si vzeti počitka, dokler delo ni opravljeno. Čutimo se odgovorne celo za stvari, na katere objektivno nimamo nikakršnega vpliva, čeprav v resnici lahko nosimo odgovornost samo za tisto, na kar lahko vplivamo. Kandidati za izgorelost svojih meja ne vidimo stvarno oziroma mej ne sprejemamo. Vedemo se, kot da zmoremo vse, če se le dovolj potrudimo. Svojo voljo in vztrajnost aktiviramo čez vse meje.

Ali vam je blizu ta opis? Ali so vam blizu ta dejanja, ta pretiravanja?

Leta tečejo, z leti mora človek opravljati vse več nalog, naloženo mu je vse več odgovornosti. Napor nosijo hrbtne mišice, ki se napenjajo tudi zaradi občutka odgovornosti. Bolj kot se nekdo trudi, bolj so mišice zakrčene.

V metodi AEQ imenujemo tako situacijo refleks zelene luči.

V današnjem svetu, kjer opravljamo ogromno nalog in prevzemamo vsemogoče odgovornosti, kjer vedno hitimo, je ta refleks nenehno vključen. Mišice na zadnji strani telesa se krčijo nenehno in iz navade, kar pomeni, da se tega ne zavedamo. Sčasoma občutimo bolečine na zadnji strani glave, v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta, zadnjici.

Šele ko se zavedamo utrujenosti in bolečine, vemo, da nekaj ne delamo prav. Počutimo se, kot da smo vedno utrujeni in naveličani. Pogosto izhod iščemo v športu. Šport nas fizično utrudi, a ne sprosti, saj smo z mislimi vedno nekje drugje.

Začarani krog je prekinilo učenje metode AEQ, blagodejnost počasnih gibov, ki jim sledim z razumom in opazujem, kaj delam s svojim telesom. Počasi moje telo zopet sodeluje z mano.

Vsak gib postaja drugačen, izviren, celosten, lahkoten, storjen z manj truda. Spreminja se moja hoja, zmanjšuje refleks zelene luči. Naredim daljši korak, čutim gib iz medenice. Ponovno si znam vzeti čas za vse redne obroke hrane, pazim, kaj jem. Hvaležna postajam za nova znanja, za čuteč gib, za samoopazovanje, za vse spremembe.

Majda Starovašnik, Izola, učiteljica AEQ metode 1. stopnje

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA