Sam članek me spodbuja k razmišljanju, kako so se začele spremembe v izkoriščanju energije v postopne spremembe v zavesti človeka glede zavedanja pomena lastne energije. Pred samo industrijsko revolucijo je bilo dovolj biti gibalno učinkovit, ter s čim manj truda izvesti vse potrebno za preživetje. Njegovo preživetje je bilo ogroženo, če je uporabil več energije, kot jo je pridobil. V takratnem obdobju so morali ljudje dobro opazovati, preizkušati, razmišljati, učiti se. Ni imelo tako velikega pomena učinkovito izrabiti čas, v nasprotju z učinkoviti izrabljeno energijo. Zaradi časa in pozornosti je bil  življenjski tempo veliko počasnejši , lahkotnost in premišljenost gibanja večja. Človek je moral veliko svoje zavestne pozornosti usmerjati v kakšnem okolju živi, saj se je moral vanj vedno znova prilagoditi. Ta prenos znanja, ter veščin pa se je vedno znova prenašal na nove generacije. Tako je stalno potekal proces učenja, ki pa se je primerno s časom tudi nadgrajeval, ter spreminjal. Tako so bili ljudje v skladu z naravo, ter časom, ter svojim telesom prilagojeni na okolje v katerem bivajo.

Nato pa se je zgodila Industrijska revolucija. Le ta je v razvite dele sveta prenesla spremembo razmerja glede učinkovite izrabe energije in časa. Ker so človekovo delo v veliki meri nadomestili stroji, mu je pričelo ostajati vedno več energije. Ker so stroji lahko veliko bolj učinkoviti v krajšem času, kot človek, so morali ljudje pospešiti svoje gibanje, ter delo. A v razvoju tehnologije, kljub vsem ugodnostim, ter lahkotnejšemu življenju, ki nam ga le ta nudi, smo se ujeli v zanko. Ker je zavestni um tako močno usmerjen v razvoj tehnologije, posledično pa smo zanemarili omejitve, ki jih ima človeško telo pri dolgotrajni pretvorbi hrane v gibanje. Glavno vodilo, kako z manj dobiti več. To je botrovalo vse večji ne učinkovitosti pretvorbe energije v gibanje, kajti nastalo je vsesplošno pomankanje časa potrebnega za učenje, ter gibanje.

Z avtomobili, vlaki in drugim tehnološkim napredkom smo pridobili ogromno varnosti, časa in zanesljivosti. A vse imajo svoje dobre in slabe lastnosti. Tako smo posledično zanemarili človeško gibanje. Kar smo dali v razvoj, ter napredek smo izgubili, oziroma zanemarili v naj pomembnejšem za človeka danemu. Naše telo, ki je tempelj vsega kar smo. Tako se je v razvitem svetu nižala stopnja učinkovitosti človeškega gibanja. Sicer naredimo lahko več, imamo več, porabimo več energije in časa, denarja, vendar te energije ne porabimo za učenje, kako bi bolje uporabili lastno energijo. Zaradi manj fizičnega dela se povečuje pomen športa in pomen, da v kratkem času porabimo čim več energije, kar je v popolnem nasprotju z delovanjem in evolucijskim ustrojem našega telesa, uma in sistema. Neekonomična izraba energije pa pomeni večjo entropijo, ta pa vse večjo bolečino, ter bolezen. Ob vsem tem pa smo zanemarili dejstvo, da za dobro upravljanje z lastno energijo potrebujemo učenje in domišlijo.

Ob vsem tehnološkem napredku, ter znanju ki smo ga pridobili je pomembno, da ob dovolj dobrem razumevanju uporabe lastne energije in časa posledično bistveno olajša doseganje željenih ciljev. Nadzor nad življenjem je boljši, če si zanj vzamemo čas in smo pozorni na svojo energijo. Učenje AEQ metode nam omogoči občutenje in razumevanje pomena usklajenosti in urejenosti mišičnega gibanja za pravilno uporabo lastne energije v optimalnem času. Oseba, ki dovolj dobro nadzoruje energijo gibanja, se giblje lahkotno in učinkovito. Nima bolečin za katere ne pozna vzroka in ve kaj mora okreniti , da bolečino zmanjša in odpravi. Posledično tako ohranja tudi vedno globljo povezavo s svojim telesom, saj ga zmore začutiti, in se pravilno odzvati, takoj ko ji le ta sporoča, da ne ravna v skladu z osnovnimi zakonitostmi.

AEQ vaje se je dobro in modro učiti tudi zato, da izboljšamo nadzor med  razmerjem porabljene energije in opravljenim gibom. Pri tem je zelo pomembna tudi vloga časa. Ne smemo biti preutrujeni, ali preobremenjeni, kar bi privedlo do ne ustreznih rezultatov, ter ustvarilo informacijski vakum.

Ni moja vloga, kot učiteljice AEQ metode, da urejam življenja drugih. Jim pa moram znati razložiti, kakšna pravila urejajo življenje in rezultate, ter da bližnjic ni nikoli. Pomembno je, da zmorejo uzavestiti, zakaj živijo napačno, ter kaj lahko spremenijo da bodo posledično lahko tudi napredovali.

Ko začutimo bolečino, zavestno od nje bežimo. Želimo živeti le v udobju, odgovornost za naše stanje pa prelagati na druge. Starše, partnerja, zdravnika, okolje. Proti bolečinska sredstva so naša največja potuha, ter iluzija. Pomembno je le, da bolečina izgine, sami pri sebi pa ne bi ničesar spremenili ali se soočili s svojimi demoni, zakaj je prišla, ter na kakšne ne pravilnosti nas le ta opozarja. Bolečino lahko odpravimo z uvedbo sprememb, česar pa ne moremo storiti, če ne vemo kaj delamo.

Bolečina je neizbežna dokler zavestno dovolj dobro ne uredimo porabo lastne energije , katere pomanjkanje je poglavitni vzrok za telesne bolečine in bolezni. Ljudje svojo pozornost usmerjamo v preteklost ali prihodnost. Spremembe pa se lahko zgodijo le v sedanjosti, brez njih pa ne mora biti napredka. Vztrajno, zavestno, pozorno in radovedno raziskovanje in iskanje lažjega načina izvajanja giba bolečino odpravi, ter spremeni mišljenje. Poveča se zavestni nadzor in učinkovitost. Pravilno začnemo uporabljati lastno energijo in čas.

Špela Poljanšek Klaneček, Učiteljica AEQ metode 1.stopnje