Niko Akrap, učitelj AEQ metode 1. stopnje – Membrana

Vsak zaprt sistem ima membrano, ki je selektivno prepustna. Tudi v primeru človeka je tako. Funkcionalna membrana je v človeškem sistemu skupek kože, podkožne maščobe, vezivnega tkiva ter prečnoprogastih skeletnih mišic, ki so ovite v fascijo. Ključna naloga membrane je, da zazna dogajanja zunaj in znotraj sistema.

Za zaznavo dražljajev znotraj telesa (interocepcija) so zadolžene predvsem mišice, ki ob dovolj močnih signalih telesa (npr. ob potrebi po uriniranju) zaznajo te signale in po živčnem sistemu to sporočijo zavesti. Možgani pa pošljejo povraten signal telesu za ustrezen premik. To potem sproži verižno reakcijo, ki temelji na tem, da izpraznimo mehur.

Za zaznavo zunanjih senzacij iz okolja (propriocepcija) pa je primarni receptor koža v povezavi s čutnimi organi. Tak dražljaj je npr. mraz ali pa vročina. Ko skozi čutila in receptorje na koži to zaznamo, telo odreagira in se po potrebi spet začne verižna reakcija, da trenutno stanje uredimo. Sicer v tem primeru s termoregulacijo odreagira tudi telo samodejno. A, če je vročina ali mraz v okolici močnejši, smo primorani poiskati zatočišče s primernejšo temperaturo.

Težava nastane, ko je naša membrana preveč ali premalo prepustna. To se zgodi zaradi senzorno-motorne amnezije ali odtujitve. Rezultat le te, pa je slabše zaznavanje občutkov iz notranjosti telesa ali pa iz okolja. V vseh primerih postane naše življenje manj učinkovito.

Kot primer bom vzel primer športnika s “trdo kožo”. Oz. radi rečemo tudi, da mu nič ne pride do živega. Ko sem še resneje igral odbojko sem bil priča mnogim igralcem, ki so utrpeli različne poškodbe. Nekateri so čutili bolečine že ob vsakem udarcu s tlemi ob “povaljki” ali določenem padcu. Skoraj ni minil teden, da jih ne bi nekaj bolelo ali “matralo” in so zaradi tovrstnih bolečin izpuščali treninge ali pa jih opravljali prilagojeno. Večini trenerjem in tudi igralcem so šli tovrstni “občutljivi” na živce in niso bili ravno priljubljeni v ekipah. Nekateri drugi pa so si lahko celo zvili gleženj pa kljub oteklini niso zapustili igrišča ali pa so izpustili zgolj nekaj treningov po tej poškodbi. V očeh večine so bili “pravi športniki”. Takrat si tega nisem znal drugače razložiti kot, da ima nekdo pač višji ali nižji prag bolečine.

Zdaj ta različna občutenja bolečin razumem drugače. Nekateri so imeli boljšo zaznavo telesnih občutkov kot drugi. Membrana je bila pri določenih bolj prepustna kot pri drugih. Da vsi zaznamo močnejšo bolečino ob zvinu gležnja, ki prihaja tako iz notranjosti telesa ter tudi iz površine je logično. Da pa nekdo ne bi zaznal rahlih mišičnih in vezivnih ruptur, ki so konstantno prisotne v športu pa je možno zato, ker ima slabšo zaznavo telesa. Lahko gre za slabšo preoprioceptivno zaznavo (zunanje plasti telesa) ali pa notranjih občutkov (interocepcije). V obeh primerih se to zgodi zaradi nepravilnega delovanja membrane. Ali je prepustnost prevelika ali pa premajhna.

Športniki imamo povečan mišični tonus zaradi tega, ker iščemo v športu določen izhod energije iz telesa, da ohranjamo določeno čustveno in telesno ravnovesje. Poleg tega je tonus povišan zaradi konstantnih treningov in smo primorani dvigniti napetost v mišicah in fascijah, kar pomeni, da je rezultat vedno slabša zaznava notranjih občutkov (interocepcije). To pa pomeni, da imamo običajno visok prag bolečine že sam po sebi saj moramo manj čutiti dražljaje. Oz. se na te vedno bolj navajamo, ker sicer ne bi prenesli treningov in tekem. Pa ne zgolj v fizičnem smislu napora. Ne bi prenesli vseh verbalnih vplivov okolice. Predvsem mislim na psihične pritiske s strani trenerja, sotekmovalcev, s strani nasprotnikov, javnosti, medijev, itd.

A še vedno obstajajo razlike tudi znotraj ekipe oz. med športniki. Individualne zgodbe so različne. Predvsem vzgoja, tradicija in tudi genetika vplivajo na to kako močno in tudi v katerih predelih telo nekateri čutimo bolj in nekateri manj.

Torej, ko začnemo z AEQ vajami® odpravljati mišične zakrčenosti in SMA ali SMO se spremeni prepustnost membrane. Zaznava dražljajev postane bolj realna in se ustrezno poveča ali pa zmanjša. V primeru športnika se po mojem mnenju vedno poveča. Tako postanemo bolj dovzetni za bolečino oz. dražljaje.

Osebno bolj čutim kdaj imam vadbe ali treninga dovolj, kdaj sem utrujen. Bolj občutim tudi vpliv mraza ali vročine ali pa me zmoti, da težje diham. Pogosto se ujamem, da po nekaj urah dela za računalnikom potrebujem premor za gibanje. Prej mi je morala to javiti pametna ura. Čutim dražljaje, ki mi sporočajo, da imam že preveč napet vrat ali pa križ. Pogosto tudi bolje začutim potrebo po pitju ali hrani. Med hranjenjem tudi bolj realno zaznavam kdaj sem sit. Bolj name vpliva tudi hrup ter množica ljudi. Velikokrat me motijo glasni ljudje ali pa, ko ljudje govorijo eden preko drugega.

Pogosto se mi zdi, kot da bi se mi izostrila vsa čutila. Seveda je odvisno od dneva do dneva a povprečno gledano bi lahko rekel, da je sedaj celo težje živeti v tem podivjanem, odtujenem svetu.

Niko Akrap, učitelj AEQ metode 1. stopnje

Preberite še: