Kaj stori športnik oziroma rekreativec, ko je zadihan in utrujen? Večina jih bo globoko in poudarjeno vdihovala in izdihovala čim večjo količino zraka z namenom, da vase spravijo čim več zraka in s tem kisika, ki jim ga primanjkuje. Takšna je vsaj najpogostejša logika…

…ki pa žal ne pije vode in vodi v še dodatno poslabšanje stanja oskrbe mišic in tkiv s kisikom. Kisik namreč največkrat ni plin, ki bi nam ga v telesu ob naporu primanjkovalo, ampak je to CO2. Za optimalno delovanje telesa je namreč ključno pravilno razmerje med kisikom in CO2 v krvi in tkivih. Preveliki vdihi, ki jih nevede delamo v želji, da bi se čim bolj napolnili s kisikom, namreč vplivajo tudi na prevelike izdihe. Preveliki izdihi pa vodijo do zmanjšanja količine CO2 v sistemu, kar preko Bohrovega efekta negativno vpliva na sposobnost kisika, da bi iz krvi prehajal v mišice in tkiva, kjer ga potrebujemo za učinkovito ustvarjanje energije za delo in življenje. S takšnim, premočnim in po količini prevelikim dihanjem, si torej delamo medvedjo uslugo in znižujemo sposobnost, da bi ustvarjali energijo na učinkovit in vzdržen način.

Kadar je namreč v telesu prenizka koncentracija CO2, ga bo moralo telo ustvariti samo (v zraku ga namreč ni dovolj za normalno delovanje). Ustvarja ga v tkivih skozi pretvarjanje energije iz hrane v ATP (energijsko molekulo) v prisotnosti ali odsotnosti kisika. Ker je CO2 nizek, kisik težko prehaja v tkiva in tako proizvodnja energije poteka v glavnini anaerobno. V tem procesu se ustvarja CO2, ki prehaja v kri in stanje bi se ob primernem dihanju sčasoma normaliziralo – višji CO2 v krvi bi omogočil prehajanje kisika v tkiva, kjer bi se energija lahko ustvarjala aerobno in učinkoviteje, primerno aktivnosti. Problem nastane, ker nastali CO2 športnik ali rekreativec ob neprimernem (premočnem) dihanju pretirano izdihuje in znižuje njegovo koncentracijo v krvi. Tako je praktično sam sebe ustrelil v nogo, saj sabotira prilagoditveni mehanizem telesa, ki skuša vzpostaviti ravnovesje na bolj vzdržnem in primernem nivoju.

Profesionalni šport je seveda področje, ki je namenjeno premikanju meja in doseganju vedno višjih ciljev in zmožnosti, kar ne gre zgolj na lahkoten in sproščen način. Športniki so velikokrat primorani iti v »rdečo območje«, kjer je potreba po proizvodnji energije tako velika, da telo enostavno ne uspe zagotoviti dovolj kisika za optimalno ustvarjanje energije. Takrat je nujno in dobro, da lahko športnik preklopi v »višjo prestavo« z uporabo anaerobne poti proizvodnje energije, ki je veliko hitrejša, čeprav manj učinkovita. A takšen način delovanja bi naj vseeno deloval kot rezerva in ne običajni način delovanja, treniranja in tekmovanja. Žal ob opazovanju športnikov pri treningih in tekmah lahko opazimo, da veliko časa dihajo »na usta«, kar avtomatsko pomeni, da izdihujejo veliko količino CO2. Verjetno večjo, kot bi bilo optimalno in potrebno, da bi se telo lahko vrnilo v ravnovesje na ravni aerobne proizvodnje energije. Velja generalno pravilo 80/20 – 80 odstotkov časa naj bi med vadbo ali treningom dihali skozi nos in prihranili dihanje skozi usta za 20 odstotkov najintenzivnejšega in najzahtevnejšega gibanja. Nadaljnji odklon teh odstotkov v prid dihanja skozi usta bo ustvarjal vedno večji kisikov dolg, povečal verjetnost pretreniranosti, poškodbe, poslabšanja rezultata…

Kaj torej naj stori športnik, ko čuti pomanjkanje kisika in večjo potrebo po dihanju? Namesto »predihavanja« bi bilo bolj primerno čim hitreje preklopiti na dihanje skozi nos. To upočasni pretok zraka in tako omogoči kvalitetnejšo izmenjavo plinov v pljučih ter tkivih. Zavestno naj se upre potrebi po ubiranju lažje poti skozi dihanje na usta in ustvarja blago do srednjo lakoto po hitrejšem in intenzivnejšem dihanju. Na ta način bo vzpodbudil kopičenje CO2 v krvi in vplival na večjo porabo kisika v tkivih, kar bo kmalu ustvarjalo več energije in zmanjšalo potrebo po močnejšem dihanju. Seveda pa je nujno, da športnik razume, kaj je namen in kakšna logika takega pristopa ter da zna primerno in zavestno ravnati z neprijetnimi občutki, ki jih kratkoročno nosi zadrževanje potrebe po močnejšem dihanju.

Pristop k temu gre v dve smeri. Vsekakor bi med rednim treningom bilo dobro, da bi športnik zmogel in znal zmanjšati intenzivnost na tisto, ob kateri še zmore dihati skozi nos (razen tistih 20 odstotkov, ki so posebej namenjeni treningu v visoko-intenzivnem območju). Na ta način bo sicer počasneje, ampak dolgoročno veliko učinkoviteje in bolj zanesljivo povečeval svojo sposobnost gibanja v višjem tempu, ob višji kompleksnosti in intenzivnosti. Hkrati pa bi bilo nujno, da športnik ob samih treningih izvaja tudi vadbo dihalnih protokolov, ki so usmerjeni v višanje dihalne prekinitve. S tem se športnik lahko v mirnem in kontroliranem okolju uči prenašati višje ravni CO2 v telesu in s tem vadi, da bo to toleranco prenesel tudi v športno aktivnost. Hkrati s tem bo izboljševal občutek za telo, zmanjševal povprečne mišične napetosti, povečeval razumevanje lastnega delovanja in dvigal kompleksnost gibanja ter dihanja. Vse to bo pozitivno prispevalo k postopnem dvigu kompleksnosti delovanja in višanju zmogljivosti med treningom in kasneje tudi tekmovanjem.

A tu je par pasti, ki jih AEQ dihanje naslavlja in razlaga. Prva je, da je takšen pristop k dviganju telesnih zmožnosti dolgotrajen in počasen. Večini športnikov se mudi do rezultata in redko kdo ima cilje zastavljene dovolj dolgoročno, da bi se bil pripravljen ukvarjati s tako postopnim napredovanjem, ki pa je ravno zaradi postopnosti na dolgi rok lahko veliko bolj učinkovito in doseže višje ravni, kot hitrejši pristopi. Drugi problem pa je, da višanje ravni CO2 v sistemu za sabo potegne tudi močnejše občutke, ki prehajajo iz notranjosti telesa na površino. Med njimi je veliko tudi takšnih, ki so že dolgo potlačeni in pred katerimi se sploh umikamo v intenzivne, naporne treninge, ki nas izčrpajo in nam omogočajo, da izpraznimo zaloge prevelike količine energije, ki v nasprotnem primeru iz notranjosti pritiska na nas in nam povzroča nelagodje, nemir in razdražljivost. Tako je športnikom velikokrat šport ventil, skozi katerega na alternativen način izražajo vse tisto, česar si ne smejo ali zmorejo dovoliti v odnosih, ki jih spravljajo v nemoč in sovraštvo. Ob zgoraj opisani spremembi dihalnega pristopa k treningu, bi se športniku torej začele dogajati tudi spremembe na drugih ravneh življenja in doživljanja, ki pa za sabo potegnejo potrebo po višji čustveni zrelosti osebe, da se zmore s spoznanji in občutenji soočiti, jih prenesti in jih na učinkovit način integrirati v svoje vedenje. Za marsikaterega športnika bi to pomenilo tudi izgubo »goriva« za njegovo manično udejstvovanje v športu, kar lahko privede do močnih stisk, depresij in izgubljenosti. Zato je v takšnih primerih nujno sodelovanje z učitelji AEQ dihanja 2. ali 3. stopnje, ki so usposobljeni za delo v takšnih situacijah in s takšnimi primeri.

Nace Janežič, učitelj AEQ dihanja® 1. stopnje