Recimo, da predstavljam povprečnega Evropejca – sem ženska srednjih let, zdrava, visoko izobražena, zaposlena. Pripadam srednjemu sloju prebivalstva – materialno sem preskrbljena, počutim se varno glede svojega preživetja in preživetja svojega otroka. Marsikaj si lahko privoščim, čeprav ne visokega luksuza.

Leta 2021 so Evropejci svoje zadovoljstvo z življenjem v povprečju ocenili s 7,2 točk na lestvici od 0 (zelo nezadovoljni) do 10 (zelo zadovoljni). Slovenci s povprečno oceno 7,5. (vir, 24. 6. 2023: : https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Quality_of_life_indicators_-_overall_experience_of_life )

Kaj pa nam daje občutek zadovoljstva? Za nas Evropejce je to kakovostno partnersko razmerje, povezanost z otroci, družino in prijatelji, pomembni so tudi kakovost medčloveških odnosov s sodelavci in sosedi, zdravje, količina prostega časa in finančno stanje.

Vsak od teh stebrov srečnega življenja zahteva pozornost, energijo in čas. Toda vsak med nami ima na voljo le 24 ur.

MODERNI IZZIVI ČASA

Zaradi naravnega nagona po ohranjanju lastne energije in želje imeti čim več prostega časa je prišlo do izjemnega tehnološkega napredka. V zadnjih treh desetletjih še do preskoka na novo, digitalno tehnologijo. Namesto človeka veliko del opravljajo različne naprave. Komunikacija je postala zelo hitra, dostop do informacij malodane hipen. Umetna inteligenca pa lahko opravi veliko kognitivnih, logičnih, celo kreativnih nalog.

Nenadoma se je sprostila velika količina prostega časa, a se nam paradoksalno zdi, da ga primanjkuje. Vedno se nam nekam mudi. Kam?

Upravljanje s časom je postala tema mnogih pogovorov in celo izobraževanj. Zakaj?

Namesto da bi ga bilo več, imamo občutek, da ga je vedno manj.

Odgovore na ta vprašanja mora vsak posameznik poiskati sam, saj je od njega odvisno, čemu bo zavestno posvetil svoj čas.

IZZIVI IN PRIČAKOVANJA

Človek je tretjič v evropski zgodovini človeštva začutil, da lahko obvladuje naravo, da je nad njo. Prvič je to začutil v baroku, v 17. stoletju, drugič v 19. stoletju z začetkom industrializacije in tretjič, koncem 20. stoletja z uvedbo digitalne tehnologije.

Ker sebe zaznava kot nadnaravno bitje, misli, da zakoni narave zanj ne veljajo več. Temu smo priča v vsakdanjem življenju – zelenjava in sadje je na voljo tudi v tistem letnem času, ko v bližnjem okolju ne zorijo; obstojnost živil je podaljšana s konzervansi; sezonske bolezni zdravimo veliko hitreje z zdravili; itn … Kakšne so dolgoročne posledice teh ugodnosti?

RAZUMEVANJE DIGITALNEGA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA

Sodobna množična komunikacija je postavila nove izzive – ideal življenjskega sloga nam nenehno utripa pred očmi. Dobimo vtis, da ga najhitrejše in najlažje dosežemo s trdim delom, z odrekanjem, tako da gremo čez sebe, čez svoje omejitve. Začeli smo intenzivno tekmovati, toda s kom? S človekom ali s podobo človeka, ki ga je ustvarila umetna inteligenca skozi filtrirano podobo življenja?

Ni več zadosti, če je delo dobro opravljeno. Tudi sami nismo zadosti, če smo takšni kot smo. Pričakuje se izjemnost, odličnost, … Letvica pričakovanj se dviguje, kar posledično povečuje pritisk na osebo, ki delo izvaja. Več, močneje, hitreje, bolje, višje, lepše, uspešneje, … presežki so postali nova normalnost.

Prostora za sprostitev je vedno manj. Pritiskamo na telo in s tem zmanjšujemo učinkovitost lastnega gibanja. Delamo pod psihičnim pritiskom in se odtujujemo od samih sebe. Tako kratkoročno povečamo svojo učinkovitost, dolgoročno pa jo zmanjšamo, ker se telo in duša zakrčita v kronični odtujenosti, kar posledično pripelje do kronične izčrpanosti in s tem do neučinkovitosti.

KAJ JE DEJANSKI IZZIV MODERNEGA ČASA?

Ko ni sproščenosti, ni regeneracije. Tudi ni prožnosti, mehkobe, zaznavanja, čutenja sebe in posledično tudi ne drugih.

Ali želimo še naprej upoštevati najnovejše norme sodobnega časa in jim dolgoročno slediti? Kakšne so posledice tega?

Predvsem, ODTUJENOST. Odtujenost v odnosih – odtujenost v družinah, med prijatelji in nenazadnje, odtujenost od samega sebe – svojih doživljanj, čutenj in misli, ter obenem odtujenost od lastnega telesa. Kako je to možno? Kdaj se zgodi ta trenutek, ko človek izklopi sebe od samega sebe? Kam dejansko vlaga čas – kaj mu je pomembno? Kdo mu je pomemben?

Ko najprej vzpostavimo odnos s sabo – zaznamo, začutimo in slišimo sebe, bomo veliko bolje začutili druge. Najprej tiste, ki so nam najbližji in najpomembnejši.

AEQ vaje nam omogočajo, da to dosežemo na naraven in mehak način, saj jih izvajamo s polno pozornostjo in tako postopno izboljšujemo nadzor nad porabljeno energijo pri izvedbi giba: npr. pozornost usmerimo na čutenje, če mišice v počasnem, majhnem premiku pretirano krčimo in si s tem omejujemo izvedbo polnega giba.

Naravni zakoni enako delujejo na vse – vsaka bližnjica, vsak poskus prehitevanja časa, ignoriranja oziroma zlorabe telesa, zanemarjanja in nenegovanja zdravih medosebnih odnosov, ima svoj učinek, posledico, ki se pokaže čez čas. Ni nujno, da nam bo končni rezultat všeč.

Z (za)vestno uporabo lastne energije in časa, ki nam je na voljo postajamo dolgoročno učinkovitejši in ohranjamo psihično in telesno zdravje, kar nas vodi do sreče in večjega zadovoljstva v življenju.

Nikolina Kovač, učiteljica AEQ metode® 1. stopnje

ČAS – Ali ga lahko skrčimo, zvijamo, prehitimo, upočasnimo, izključimo, …?

INFORMACIJE – dostop, količina, preverjanje ….