Niko Akrap, Učitelj AEQ dihanja 1. stopnje – Kdaj počivati?

Pogosto se vprašamo, kako si razdeliti dan, ki traja 24 ur na način, da bomo lahko čim bolje opravili vso potrebno delo, obveznosti in naloge.

Živimo v svetu, kjer lovimo čas in imamo obilico energije. Ko imamo obilico energije, to pomeni, da lahko v dnevu naredimo ogromno dejanj. Ni nam treba skrbeti, da bi lahko jedli in si povrnili energijo, ali pa da ne bi mogli priti na drug konec mesta, ker imamo avto. Kadarkoli lahko pokličemo sodelavca na drugem koncu sveta, ali pa pošljemo elektronsko pošto. Na voljo imamo ogromno strojev, tehnologijo in obilico hrane, pijače, itd. Ker je že dolgo tako, smo se na to navadili oziroma smo to sprejeli kot vsakdanje. Hitrost pretoka informacij, reakcij, odzivov, prenosov energij v obliki čustev, vedenja, izražanja itd. je v dnevu ogromno.

Če pomislimo, kolikokrat v dnevu pogledamo na socialno omrežje, kolikokrat se ozremo, ker nekdo trobi na cesti, ker dobimo sporočilo na telefonu; koliko informacij pošljemo skozi besede, sporočila, klice itd. drugim ljudem. Koliko korakov v dnevu naredimo, in koliko časa smo z mislimi drugje. Ves čas rešujemo situacije v glavi, smo z mislimi že na sestanku, zmenku, zabavi, pri otrocih itd. Vse to so dogodki in senzacije, ki jih nenehno procesiramo. Temu pa pogosto dodajamo še treninge, vadbe, tek, tenis, plavanje, itd.

Redko se vprašamo, kdaj počivati, še manj pa zakaj. Kdaj smo najbolj pripravljeni tekmovati, nastopati ali imeti govor, predstavitev, itd.? V športu je praksa, da se vsaj en dan pred velikim tekmovanjem počiva. Delno, da se napolnijo zaloge ogljikovih hidratov in imamo več kemične energije v obliki glukoze, ki se potem pretvarja v življenjsko energijo v obliki gibanja. Toda pogosto se zgodi, da takrat zbolimo, staknemo prehlad ali pa nas začne boleti trebuh, grlo ali kaj drugega. Pogosto slišimo, da je to zaradi treme, a ni zgolj to.

Športnik, poslovnež, uslužbenec, delavec, igralec itd. – vsi imamo podobno vprašanje, kdaj počivati, če je en dan pred pomembnim dogodkom prepozno, ali pa da je to premalo počitka?

Z rednim, nenehnim treningom ali delom, sploh, če je rutinsko in delamo ne glede na počutje, ustvarjamo dolg ega do telesa. Telo vedno manj zares  čutimo, ker premalo počivamo. Vzgojeni smo, da brez dela ni jela. Telo redno ignoriramo, da lahko sledimo normam, ki jih moramo doseči. Vsak dan, teden, mesec, leto itd. Počitek bi moral biti v ravnovesju z delom. Ne poznam nikogar, ki bi resnično počival več kot dela. Tudi, če nekdo nima službe, ali pa je v družbi znan kot “lenuh,” to še zdaleč ne pomeni, da zna in ve, kdaj počivati. Sam sem bil pred leti v takšni situaciji in se dobro zavedam, da biti brez službe ali dela, povzroča enak ali še celo večji pritisk v telesu. Energija se nabira zaradi nezadovoljstva, žalosti, tesnobe, strahu in slabe volje. Strah pred naslednjim dnem, tednom, mesecem lahko vsakega pahne v hudo stisko in depresijo.

Ker imamo energije na pretek, ne znamo pa je pravilno, pravočasno in smiselno izražati, razporejati ter po potrebi varčevati z njo, se pretirano utrujamo. Tonus mišic ne znamo sprostiti niti med počitkom, ker se več ne zavedamo telesa in je dolg do ega že tako velik, da nimamo več energije, da bi se ustrezno regenerirali ali rehabilitirali. Izgubimo sposobnost daljšanja mišic, enakomernega tridelnega dihanja ter globokega spanca. Kot, da bi dali telefon polnit vsak večer pred spanjem in bi se napolnil le do 30 %. Potem pa bi ga cel dan uporabljali dokler ne bi baterija prišla na 1 %. Telefon bi se kmalu izklopil, mi pa imamo možnost, da izklopimo telesne občutke, blokiramo utrujenost in nadaljujemo. Vsak dan ustvarjamo dolg do telesa. Kot, da bi zgolj porabljali kredit, ne bi pa vračali denarja. Obresti plačujemo v obliki bolezni, kasneje pa v obliki kroničnih vnetij, bolečin in ostalih kroničnih stanj.

Zato pogosto zbolimo dan pred nastopom, tekmo, itd. Ravno takrat, ko si to najmanj želimo oz. si želi naš ego. Naš um oz. ego se ne utrudi toliko med treningi ali delom. Telo pa se mnogo bolj. Občutek imamo, da smo naredili premalo, ali da ni bilo dovolj dobro. V resnici pa smo pretiravali, ali pa delali neučinkovito. Telo pa na koncu vedno premaga ego. Zato se lahko trudimo, mečemo na glavo, si razbijamo misli dan za dnem, kako biti bolj produktivni, delati več, hitreje in močneje, kako v 24 urah narediti čim več. A izkupiček bo vedno enak ali pa celo slabši, če pri tem ne upoštevamo našega telesa. Vodilo bi moralo biti ravnovesje med delom in počitkom. Dandanes pa imamo za vodilo pogosto zgolj številko na bančnem računu, številko na dresu, številko na tabeli uspešnosti, številko ponovitev v fitnesu, številko zaposlenih v podjetju itd.

Niko Akrap, Učitelj AEQ metode 1. stopnje

Preberite še: