Kaj je SOMATIKA?

Bistvo Somatskega učenja je uporaba čutno-gibalnega učenja za razvoj večjega nadzora nad lastnim fiziološkim procesom. Somatsko pomeni pojav učenja znotraj posameznika kot ponotranjeni proces. V samem bistvu se somatsko učenje prične in nadzira znotraj posameznika. Somatsko učenje se je pojavilo v 20. stoletju kot postopek kjer ta učni proces prične učitelj, ki spodbudi in vodi učenca skozi senzorično- motorični proces fiziološkega spreminjanja.

Mathias Alexander, oče Aleksandrove tehnike, je bil prvi, ki je popeljal somatsko učenje izven okvirjev šamanskih skrivnosti in jo uveljavil kot preverljivo, uporabno tehniko (metodo). Alexander je v prvi polovici dvajsetega stoletja izpopolnil omenjeno tehniko notranjega samo- poučevanja s pomočjo odkritij, ki jih je opazil na sebi, ko se je trudil spreminjati svojo telesno držo. Pri njem je bila vidna pretirana prilagoditev na »prestrašni refleksni odziv »Refleks rdeče luči« –

telesno držo z izrazito lordozo (pretirano ukrivljenost) vratnega dela hrbtenice, ugreznjenim prsnim košem in glavo potisnjeno naprej.

Pri svojih poskusih, se je raje kot na raven vrat, usmeril svojo pozornost na zaznavanje načina kako nezavedno premika svoj vrat, ramena, prsni koš in glavo medtem ko izvaja katerikoli gib ali gibanje. To je poimenoval “means-whereby”(»na kakšen način«) je bil razčlenjen postopek popolne razgradnje gibanja telesa na več sestavnih delov in zaznavanje teh delov brez kakršnekoli usmeritve proti cilju, ravnemu (pokončni drži) vratu.

Z usmeritvijo zaznavanja na »način gibanja« se je Alexander postopoma a zanesljivo naučil nadzirati mišice zgornjega dela trupa in uspel razviti dolg vrat in pokončno držo.

Kar nihče ni mogel verjeti da je mogoče, spremeniti svojo postavo, je njemu uspelo– in to je napravil na sistematičen in enostaven način.

To je bil pričetek somatskega učenja v 20. stoletju.

Aleksandrova tehnika s poskusi prekinja navajene gibalne vzorce in nato z zaznavanjem njihovih številnih sestavnih delov obogati posameznikovo zavedanja o njegovem nezavednem gibanju. Kar je bilo nezavedno pridobljeno je postalo zavedno s pomočjo novih zaznavnih informacij.

Vse to pa izboljšuje nadzor gibanja.

Neodvisno od Alexandrovega dela je podoben pristop k somatskemu učenju izvajala učiteljica gibalne vzgoje v Berlinu – Elsa Gindler.

Gindlerjeva je vodila ure gimnastike, kjer je razvila tehniko, pri kateri so njeni učenci usmerili pozornost na zaznave znotraj telesa med izvajanjem različnih gibov.

Učenci so usmerjali svojo pozornost ne samo na gibe same, ampak predvsem na notranje občutke pri teh gibih; Kakšno je dihanje med gibanjem, kako se težišče telesa med gibanjem prenaša preko pet, kolen, kolkov…

Gindlerjeva je usmerjala pozornost učencev na »način gibanja«, in ne na »končni cilj« – izgled giba od zunaj. Kot rezultat tega načina vadbe so se začele dogajati spremembe teles tistih, ki so delali z Gindlerjevo.

Gre za isti princip: Obrni zavestno pozornost navznoter na proprioceptivne sposobnosti pri gibanju, in se bo kakovost gibanja pričela izboljševati.

Prispevek k temu področju je dodala še Gerda Alexander. Ki pa ni imela povezav z F. Alexandrom. Pri svojem delu v Kopenhagnu je razširila področje senzorično-motoričnega učenja z novim poudarkom: svoje učence je učila naj bodo mojstri propriocepcije.

Gerda Alexander je svoj sistem poimenovala Eutony in je vključeval dolgotrajna in intenzivna raziskovanja podrobnosti zaznavnega področja.

Ko posameznikovo samo-zaznavanje postane bolj natančno se pojavijo običajni somatski učinki: povečan gibalni nadzor in pogosto tudi »nenavadne ozdravitve« ter preoblikovanje telesa.

Omenjeni dolgotrajni, intenzivni treningi raziskovanja zaznavanja so imeli učinek, ne samo na njene učence, ampak tudi na izraelskega občudovalca njenega dela, Moshe Feldenkrais-a.

Feldenkrais, ki je že treniral tehniko F.M. Alexandra, ko je živel v Londonu, je oblikoval svoj sistem vaj (Awareness Through Movement; »Gibalno zavedanje«) po načinu Gerde Alexander, intenzivno raziskovanje zaznavanja med mirnim ležanjem na tleh.

Po njegovem mnenju tehnika »Functional Integration«, ki jo je razvil ni namenjena klinični uporabi (zdravljenju), ampak v popolnoma izobraževalne namene. Ljudi je učil tega »da vedo, kaj počnejo«, povedano drugače, učil je senzorično-motoričnega zavedanja in nadzora.

Učinki njegovih treningov v samo-zavedanju so skoraj enaki kot učinki treningov Alexandrove tehnike.

Po Feldenkraisovi oceni naj bi ustvaril preko tisoč vaj »Gibalnega zavedanja« (Awareness Through Movement). Ti gibalni vzorci, ki jih lahko izvaja vsakdo, so bili sestavljeni iz elementov Aleksandrove tehnike usmerjene v zaznavanje načina gibanja (“means-whereby”) in načina vadbe Gerde Alexander, usmerjenega v intenzivno raziskovanje zaznavanja med mirnim ležanjem na tleh.

To je bila kombinacija, ki je bila zelo učinkovita pri razvijanju hotenega nadzora – veliko bolj izpopolnjena verzija dela obeh Alexandrov.

Povzel je F.M. Alexandrovo spoznanje da se z nadzorom gibanja glave in vratu, nadzoruje gibanje celotnega telesa. Prav tako je sprejel njegovo spoznanje, da je osnovni vzrok za porušeno telesno držo, pretirana prilagoditev na »prestrašni refleksni odziv« (»Refleks rdeče luči«). Iz zdravstvenega stališča je bil omenjeni refleks njegovo osnovno diagnostično sredstvo.

Feldenkrais je ustvaril dele sistema, ki ga ni zmogel konceptualno spraviti skupaj. Pri diagnozi mišičnih težav je Feldenkrais povzel Alexandrovo odkritje »prestrašni refleksni odziv«, vendar ni šel naprej.

Dejstvo da večina odraslih ljudi trpi zaradi kroničnih napetosti mišic ledvenega dela hrbta in vratu, je še vedno ostalo uganka: za to ni imel rešitve. Kakor tudi ni imel rešitev za preprečevanje razvoja skolioze (bočna ukrivljenost hrbtenice), ki prav tako pomembno vpliva na patologije človekove telesne drže.

Na intuitivnem nivoju je bil Feldenkrais mojster, vendar ni znal pojasniti zakaj. Kakorkoli že, je Feldenkrais odprl vrata sistemu« kliničnega somatskega učenja«.

Tu pa vstopi v zgodovino ustanovitelj Somatskega učenja (Hanna Somatic Education), Thomas Hanna. Po izobrazbi filozof/učitelj je Hanna razvil teorijo somatologije in s tem odprl novo področje, ki ga je poimenoval Somatika.

V zgodnjih 70-ih prejšnjega stoletja se je Hanna, seznanil z delom Moshe Feldenkraisa. Srečanje z njim in opazovanje njegovega dela je imelo velik vpliv nanj, saj je bila Feldenkraisova metoda združljiva z njegovo somatsko filozofijo. Leta 1975 je Hanna, tedaj direktor Inštituta za Humanistično Psihologijo (sedaj Saybrook Inštitut), organiziral prvi Feldenkraisov vadbeni program v ZDA.

V sodelovanju s Feldenkraisom je nadaljeval z raziskovanjem in vadbo na Novato Inštitutu za Somatske raziskave in vadbo (Kalifornija), ki sta ga leta 1975 ustanovila z njegovo ženo Eleanor Criswell Hanna,. Postopoma, medtem ko je izvajal somatski pristop s tisoči njegovih klientov, je razvil nekatere zelo učinkovite pristope, deloma po zaslugi izpopolnjevanja znanja o naravnem odzivu (biofeedback). Hanna je opazoval in odkrival značilne težave s slabo držo telesa pri ljudeh različne starosti in načina življenja. Prav tako je spoznal da so določeni postopki neverjetno učinkoviti pri ponovni vzpostavitvi nadzora nad mišicami, ki so njegove kliente držale v teh slabih telesnih držah in jim omejevale gibanje. Ti postopki so postali znani kot Somatsko učenje (Hanna Somatic Education).

AEQ® metoda in klinična somatika

Med obema pristopoma lahko najdemo številne razlike, kot mnoge skupne točke. To je razumljivo saj se AEQ® metoda naslanja na klinično somatiko. Kjer se je razvoj klinične somatike ustavil, se razvoj AEQ® metoda začne. To ne pomeni, da AEQ® metoda nadaljuje, kjer se je klinična somatika končala. Obe metodi imata svoji poti razvoja. Ključna razlika med obema metodama, je razumevanje senzorno-motorne amnezije in namen njene odprave.

Učitelj klinične somatike je usmerjen v odpravo senzorno motorne amnezije in povečanja zavedanja pri učencu. Učitelj AEQ metode učenca uči z zmanjšanjem senzorno motorne amnezije in

povečanjem zavedanja spremeniti vedenje (odnosi, čustvena zrelost, dihanje, ipd.). Ali zapisano drugače, kar je za klinično somatiko cilj je za AEQ metodo orodje, oziroma pripomoček.

Poudariti moramo tudi drugačno razumevanje vzrokov SMA. Pri klinični somatiki Hanna opisuje, da se z odraščanjem človek upočasni, manj se zabava, teče, igra, isče varnost. Opuščanje teh gibov pripelje do tega, da jih možgani pozabijo-prilagodijo se na pomanjkanje dejavnosti. Vsakdanje zavedanje tega, kakšen je občutek ob teh dejanjih in kako jih izvajati, zbledi in pojavi se SMA.

Pri AEQ® metodi razumemo SMA kot posledico negativnih čustev iz otroštva. Ker smo bili kot otroci odvisni od staršev in veliko preblemov nismo mogli, ali smeli urediti, smo zakrčili mišice, ki so nam omogočile manj čutenja. SMA nam omogoča laž med telesom in zavestjo. Ker problema nismo rešili, nam telo s časom sporoča z bolečino, da ga rešimo. Pomembno je tudi poudariti, da so ostale somatske metode »zastarele«, saj so nastale v času, ko je bil tempo življenja veliko počasnejši, medtem ko se AEQ® metoda sproti razvija in prilagaja, glede na spremembe v družbi.