Lok hrbta se mi zdi vstopna vaja v AEQ in stalnica, s katero lahko vsakokrat preverim svoje trenutno stanje.
Pri tej vaji se seznanimo z osnovnimi načeli in zakonitostmi AEQ metode. Skozi vajo namreč najprej spoznavamo, kako pri vsakem gibu deluje fizikalni zakon akcije in reakcije – ko se en del telesa dviga, se drugi spušča, pri tem pa se začnemo zavedati svojih omejitev tako v gibanju kot v čutenju: ko na primer ugotovimo, da čutimo hrbtni in trebušni predel, da se premikata, ne vemo pa še, ali čutimo krajšanje ali daljšanje mišic. Ko sem to vajo vodila pri mojih »poskusnih« vadečih, se je dogajalo podobno, kot sem opažala že pri telovadnih vajah, da so namreč vadeči pogosto bolj čutili antagonistične mišice, ki so se daljšale, kot pa tiste, ki so delale. Zdaj znam to razložiti skozi metodo AEQ, da čutimo antagoniste zato, ker je od njihove zmožnosti podaljšanja (sprostitve) odvisno, koliko se bo lahko agonistična mišica skrčila, in če antagoniste čutimo bolj (preveč), smo verjetno hoteli iti prek svojih trenutnih zmožnosti sprostitve mišice – zaradi SMA se ne zna več popolnoma sprostiti in nam s tem omejuje gibanje. In tako se ob tej vaji marsikdo sooči z realnostjo svojega življenja, ki mu jo nedvoumno pokaže telo: da znamo delati (biti v stresnem stanju), ne znamo pa počivati (biti v sproščenem stanju).
In še ena resnica se hitro pokaže in poveže čutilni in gibalni del našega živčno-mišičnega sistema: ne samo, da ne čutimo, tudi nadzora nad telesom in gibanjem imamo manj, kot smo morda mislili. To se pokaže pri napotku, da gib izvedemo karseda počasi, pa nam to ne uspe ali pa z velikimi težavami, občutki praznine, preskakovanja ali celo bolečine in neprijetnih čustev.
Pri vaji lok hrbta tudi hitro ugotovimo, ali nam je lažji, prijetnejši pozitivni ali negativni lok, in potem prek razumevanja treh osnovnih refleksov (rdeče luči, zelene luči, travme) prav tako pridemo do SMA oziroma ugotovitve, v katerem refleksu smo se kronično »zataknili«.
Ko dodamo v vajo še pozornost na dihanje, lahko prav tako pridemo do spoznanja, kako SMA ovira učinkovito dihanje in kako lahko pomaga k njegovemu izboljšanju. Ko sem vadila vodenje te vaje, sem imela zanimivo, vendar nepresenetljivo izkušnjo: vodila sem jo na dveh parih in pri obeh je bilo tako, da je eden od partnerjev lažje naredil pozitivni lok, drugi pa negativnega.
Pri sebi ravno z lokom hrbta lahko vedno preverim, v kakšnem stanju sem, in ugotavljam, kako ga počasi spreminjam. Pride obdobje, ko mi je izdih že lažji in hrbet že bolj sproščen, pa spet pridejo dnevi, ko se zakrči in se izdih ustavi že nekje na sredini oziroma se vse dogaja v zgornjem delu prsnega koša. In ko hočem na silo izdihniti, se iz tistega predela skupaj z dihom izlijejo še solze, občutki žalosti, jeze, grenkobe.
Renata Zen Hari
