Kadar se v življenju znajdemo sredi entropije, kaosa, nereda, bolečin, občutka, da tako naprej ne gre več, je čas, ko naj bi spet prevrednotili vrednote. Čas je da preverimo, kje smo v urejenosti zašli s poti in kje smo kršili pravila spoštovanja naravnega reda.
Ali bomo dospeli do cilja, kakršenkoli že je, v razmeroma dobrem telesnem in psihičnem stanju ali pa poškodovani, izčrpani, v bolečinah in nemočni, vendarle ni eno in isto.
Da bi pri svoji razlagi poudaril pomen reda je Aleš Ernst raziskoval razlike v pristopu pri dveh sorodnih športih, teku in hitri hoji. Bistvo somatskega pristopa in pristopa po AEQ metodi namreč svetuje pravilen in spoštljiv odnos do kateregakoli športa. Večanje naravne urejenosti gibanja, usklajenosti gibanja skeleta in mišic ter primerna kontrola, naj bi bistveno prispevali k zmanjšanju poškodb. Športnikov odnos do športa pa naj bi težil k usklajeni rabi telesa in uma.” Znam, da bi zmogel več.”
Njegova opažanja so preko poglobljene analize teka in dela s tekači pokazala, da izvajanje gibov pri tekačih nima pravega nadzora. Poudarka na tehniki, ki naj bi pomenila spoštovanje in večanje urejenosti gibanja, je premalo. Veliko bolj kot sama tehnika teka sta pomembni vzdržljivost in hitrost ter doseganje cilja skoraj za vsako ceno. Kar zelo preseneča so mnogi celo mnenja, da posebnega tehničnega učenja tekač sploh ne potrebuje. Preverjanje profesionalnega športnika pa je omejeno le na kontrolo krvi in urina.
Pogostost poškodb v rekreativni skupini tekačev je bistveno višja kot pri rekreativcih hitrohodcih, čeprav oboji uporabljajo pretežno enako opremo in gibanje izvajajo na enakih površinah pod enakimi pogoji.
Vtis tako dobimo, da je osnovno gibalo tekača premagovanje sebe znotraj ohlapno postavljenih pravil. Gibanje izhaja pretežno iz okončin in ne iz centra telesa. Zato je največ poškodb na nogah. Profesionalni tekači kariere končujejo zgodaj in med svojo aktivno kariero pogosto trpijo bolečine.
Pri športnikih hitre hoje opazimo skoraj povsem drug pristop. Čeprav je hoja za človeka primarna (najprej se naučimo hoditi in šele nato teči) je ravno pri učenju hitre hoje večji poudarek na sami tehniki hoje. Več je pravil in nadzora nad gibanjem. Sodniki pri tej disciplini ocenjujejo tudi ustreznost gibanja. Pravila zahtevajo, da center gibanja izhaja iz centra telesa, medenice, kolkov in prsnega koša. Hitre hoje se športnik uči več let in znanje nenehno nadgrajuje. To spoštovanje urejenosti gibanja in preko treningov vztrajno povečevanje reda, gotovo pripomore, da je poškodb izjemno malo. Po raziskavah v San Diegu, kjer so testirali 682 hitrohodcev so ugotovili, da povprečni hitrohodec doživi le eno resno poškodbo na 51,7 let.
Če, kot profesorica petja Ernstove ugotovitve prenesem še na pouk solopetja, so opažanja skoraj identična. Da bi se glas skozi leta krepil, pridobival na gibljivosti, obsegu, zvenel zato polnejše in postajal z leti izrazno močnejši, je potrebno ogromno samoraziskovanja in postopnega vendar vztrajnega povečevanja reda in kontrole. Z bolj pravim, spoštljivim pristopom, ki vsebuje poznavanje naravnih funkcij mišičevja sodelujočega pri foniaciji, lahko preprečimo marsikatero glasovno težavo. Od hripavosti, nepravilne funkcije glasilk in celotnega pevskega aparata, zakrčenosti dihalnih mišic, prevelikega pritiska zraka na grlo, do vozličkov na glasilkah, ki so klasična pevska poškodba. Vzpodbujanje zavestnega pristopa ob primerni razlagi lahko prepreči, da bi pevec avtomatizirano izvajal, kar mu učitelj reče in slepo sledil učiteljevim usmeritvam. Omogoča pa, da je pevec pri vaji dosleden in ustvarjalen, da se veseli raziskovanja zmogljivosti svojega telesa, se z leti na svoje telo vse bolj zanese in učitelja potrebuje vse manj.
Pri športu, treningu glasu, vaji inštrumenta ali katerikoli drugi veščini je bistvenega pomena pravilen in spoštljiv odnos do telesa. Primerno razumevanje in nato dojemanje pa zahtevata svoj čas. Žal je v okviru uveljavljenih inštitucij zaslediti veliko želje po čimhitrejšem osvajanju virtuoznosti. Ob odsotnosti razumevanja, vzpodbujanja razmišljanja, ustvarjalnosti, samočutenja in realne samoanalize, ki omogoča pot do čustvene zrelosti, se tehtnica kaj hitro prevesi na stran zlorabe telesa. Brez ustrezne obravnave se posamezniku prevečkrat ne dopusti dovolj časa za naravni razvoj do odličnosti. Goljufanje lahko traja določen čas, vendar bo na koncu telo tisto, ki bo pričalo o resničnem stanju.
Helena Maurič Jelovšek, učiteljica AEQ metode® 1. stopnje
