Pred seminarjem sem se udeležila dveh spletnih AEQ programov:  tečaja dihanja in  tečaja za dvig čustvene zrelosti in na obeh me je zelo nagovarjala teorija in razlaga Aleša, obenem pa sem imela močan odpor do vaj ob katerih sem čutila veliko nemoči in druge neprijetne občutke, ki jih tudi sicer prepoznavam in doživljam v vsakdanjem življenju.

Med razlagami  me je med drugim nagovorilo, ko je Aleš  govoril o tem, da se za  učitelja AEQ metode odločijo najbolj travmatizirani ljudje tisti, ki jim udeležba na 30. dnevnih tečajih ne da zadovoljivih rezultatov oz. ne zmorejo v dovolj veliki meri urejati svojega življenja in s tem posledično odpraviti svojih kroničnih težav.  Po vseh razlagah sem začutila upanje, da je AEQ  pot, drugačna od tiste, ki sem jo prehodila do sedaj.

Zaradi lastnih stisk sem več kot polovico svojega življenja iskala rešitve za svoje travme in čustveno stanje ter uporabljala različna orodja,  metode in tehnike s katerimi sem dosegla določen napredek. Vendar sem bila kljub vsem vedenju in razumevanju svoje situacije popolnoma nemočna, da bi v temeljih spremenila svojo podzavest in s tem svoje življenje.

V nekaterih situacijah in odnosih me je vedno znova ustavil  strah in nemoč, da bi naredila korake naprej, izrazila sebe in se soočila z neprijetnim odzivom okolice. Vedela sem, da  se danes  kot odrasla nimam česa bati, pa vendar se  je v meni sprožil mehanizem preživetja (zamrznitev, odlašanje, strah…),  ki sem ga razvila kot otrok, da sem »preživela« v situacijah ki so me ogrožale in se z njimi kot otrok nisem znala in zmogla soočiti. Podpore odrasle osebe, ki bi mi pomagala pri regulaciji čustev pa nisem imela.

Že odločitev da se udeležim seminarja je bila zame velika prelomnica in velik korak, saj je to področje povezovanja, čutenja in  dela s telesom zame popolnoma neznano in sem se ga zelo izogibala, ker me je bilo zelo strah povezati se s svojim telesom in čutiti neprijetne in boleče občutke v njem, ker nisem imela dovolj visoke čustvene zrelosti, da bi se soočila z njimi in jih zdravila.

Nezavedno, pogosto pa zavestno sem se izogibala  čutenju občutkov v telesu, s tem da sem ostajala v glavi. (ozaveščati in prepoznavati svoje travme v glavi mi sicer ni bil nikoli problem).

Na seminarju sem doživela veliko »aha momentov« v smislu streznitve, prepoznavanja  in opuščanja iluzij ter zaznavanja dejanskega stanja. Dobila sem jasno sliko, da sem živela v iluziji. Zaradi razumske čustvene zrelosti in znanja sem se počutila dokaj varno in verjela, da imam o sebi dokaj realno sliko, da sem to kar vem in ne to kar živim in se odraža v mojem življenju.

Mislila sem, da sem na nekaterih področjih zaradi zelo dobrega razumevanja in razumske čustvene inteligence, boljša kot sem v resnici na drugih pa si nisem niti dala priložnosti, da bi vstopila v situacijo  in preverila kakšna je resnica, ker sem zaradi pridobljenih programov in vplivom okolja verjela, da nisem sposobna, da ne znam in  ne zmorem.

Prepoznala sem ločenost moje zavesti (glave razuma) od telesa in jasno videla odražanje in posledice le-tega v mojem življenju. Zaradi senzorno motorne amnezije in senzorno motorne iluzije sem imela popačeno sliko o sebi in sem živela v iluziji. Ustvarila sem relativno resnico.

Povezala sem odziv in reakcijo ljudi in okolja name, ki je bila pogosto drugačna od te kako jaz doživljam samo sebe. Svoje življenje in sebe sem dojemala preko tega kar vem, ne preko tega kako v resnici sem in kakšno je dejansko moje življenje.

Zdaj razumem zakaj sem kot sem, zakaj sem morala vlagati toliko truda in nisem prišla do željenih rezultatov, zakaj se vedno znova znajdem v situacijah, okolju in odnosih  z ljudmi, ki navidezno niso na enaki stopnji čustvene zrelosti. Dojela sem, da zato, ker smo se privlačili na podzavestnih nivojih in ne na podlagi tega kar jaz verjamem in vem v glavi. Da se ujemajo in privlačijo naše podzavesti.

Večino časa sem bila v kroničnem simpatičnem delovanju živčnega sistema. Življenje sem si organizirala tako tako, da sem bila ves čas z nečim zaposlena in v stanju utrujenosti in napetosti, da nebi začutila neprijetnih občutkov in potem nisem imela energije, da bi se ukvarjala s pravočasnim urejanjem problemov in sem odlašala do konca potem pa porabila zadnje atome energije, da sem nekaj na hitro rešila ali pa prelagala na kasnejši čas in s tem stanje še poslabšala. Ves čas sem se vrtela v začaranem krogu iz katerega brez korenite spremembe in prihodnjega delovanja po principih  AEQ verjetno nebi našla izhoda.

Zaradi tega, ker nisem upala živeti svoje avtentičnosti, izražati sebe in urejati problemov, na način, da se »dokončno uredijo« sem bila že od otroštva ves čas  v stanju kronične napetosti, čeprav tega pogosto nisem čutila, rezultati pa se odražajo na čustvenem stanju in  na telesu.

Vse moje življenje sem dvigovala zavestno čustveno zrelost, vendar me je podzavest držala nazaj in prepričevala, da bi uredila svoje življenje, ob tem pa sem čutila veliko nemoči, saj kljub velikemu trudu ni bilo rezultatov.

Po svoji predstavitvi sem zaznala, da sem bila v glavi in nepovezana s telesom. Pozabila sem povedati svoje ime, hitro sem govorila (jaz temu rečem poročala) in krilila z rokami. Subtilno sem to začutila med predstavitvijo vendar nisem imela dovolj stika  s sabo, da bi se upočasnila in povezala s telesom.

Po seminarju sem začela prepoznavati in zaznavati napetost na obrazu, predvsem okoli ustnic in stiskanje le teh. Sedaj, ko se zavem in občutim napetost poskušam zavestno sprostiti predel okoli ust. Lahko tudi povežem to napetost s spremembami na mojem obrazu, ki jih zaznavam v zadnjih letih.

Ob razlagi Aleša me je močno zadelo tudi spoznanje kako močen vpliv ima delovanje in podzavest staršev, predvsem mame na otroke, ki pogosto ne da bi se tega zavedali  delujejo in živijo v nasprotju s svojo podzavestjo ter delajo vse da nebi začuti kako v resnici so. Otroci začutijo kaj okolju manjka oz. če je česa preveč in nato nezavedno delujejo tako, da se okolje stabilizira, kar pa je v nasprotju z njihovo podzavestjo in jim onemogoča spontanost in avtentičnost.  To spoznanje je še večja dodatna motivacija za predanost učenju in delovanju po AQE metodi, da se bo med mano in mojim sinom  vzpostavilo ravnovesje in se bo vpliv moje podzavesti na njegovo, vedno bolj zmanjševala.

Hvaležna sem Alešu za vso razlago,  odzive in poglede brez olepševanja, saj sem na ta način po začetnem šoku, prepoznala vzroke in posledice ter svojo odgovornost za stanje v katerem sem.  In posledično vsaj kolikor trenutno zmorem z delovanjem izstopam iz vloge žrtve in nemoči.

Ob delanju vaj po seminarju sem opazila, da se moj odnos do vaj počasi spreminja.

Verjamem, da  bo odločitev da stopim na pot učenja AEQ metode, skozi čas in proces močno vplivala na spremembo mojega življenja na bolje, posledično moje družine in  okolice, predvsem zato, ker je vsak korak na tej poti zame zelo velik izziv, ki bo zahteval veliko notranje spremembe, povezovanja s telesom preko vaj in delovanja po principih AEQ, da bom dvignila čustveno zrelost.

Sem se pa  pripravljena korak za korakom  soočiti  s svojimi največjimi strahovi, prepričanji , neprijetnimi občutki, vstopati v nove izzive, spreminjati podzavestna prepričanja in programe  opuščati zakoreninjeno nekoristno družinsko tradicijo in urejati tista področja življenja, ki sem se jim izogibala, ker se zaradi nizke čustvene zrelosti prej nisem upala z njimi soočiti in delovati na način, da bi jih uredila tako, da se mi nebi ves čas ponavljale ene in iste situacije zaradi katerih sem ves čas napeta in v pripravljenosti.

Verjamem da me bo telo ob povezovanju z njim preko vaj, učenja in delovanja po metodi AEQ podprlo pri tem.

Barbara Mozetič, učenka AEQ metode 1. stopnje