Model razmišljanja je več kot skupek znanja in izkušenj, gre za aplikativno uporabo znanja in izkušenj, ki nam nudi hitro in relativno enostavno orodje za analizo in razumevanje nekega pojava, ideje, problema, postavitev le tega v kontekst in po potrebi njegovo urejanje ali reševanje.

Model razmišljanja, ki je “boljši” je tisti, ki ima večjo praktično uporabo za tistega, ki ga uporablja. Boljši model razmišljanja nam nudi lažje, hitrejše in učinkovitejše odločanje in reševanje problemov.

Človek bi moral na svoji življenjski poti vedno iskati nove in bolj učinkovite modele razmišljanja, kot tudi nove povezave med obstoječimi modeli, ki jih že pozna in jih je osvojil. V tem procesu se stari modeli razvijajo, dopolnjujejo z drugimi, nekatere manj učinkovite in že preživete pa pustimo za sabo.

Vendar en sam model razmišljanja nikoli ni dovolj, saj predstavlja le omejen del resnice.

Modrost pa je v tem, da znaš hkrati pogledati na isto stvar z več zornih kotov in držati v glavi dve ali več na videz nasprotujočih si idej o istem pojavu. Le na tak način lahko preko aplikacije širokega spektra modelov razmišljanja resnico pogledamo na toliko različnih načinov, da jo začenjamo bolje razumeti in ne ostanemo enodimenzionalni.

Modeli razmišljanja po AEQ metodi

Lahko bi rekli, da posameznik, ki ne zna odpraviti lastnih ali tujih (v primeru terapevta) kroničnih težav ne pozna ustreznih modelov razmišlja, s katerimi bi prepoznal vzročno posledične povezave pojava kroničnega problema in ga nato znal tudi rešiti.

Urejanje kroničnih bolečin je tako denimo manj uspešno kot odprava akutnih, saj so slednje manj kompleksen pojav, ki zajema bolj preproste vzroke. Tako so za reševanje akutnih težav bolj ozko usmerjeni modeli razmišljanja lahko povsem učinkoviti, medtem ko pri kroničnih težav le ti pogosto odpovejo.

Rešitev je v tem, da obstoječe znanje nadgradimo z novimi modeli razmišlajna, kot npr. AEQ nadgrajuje klinično somatiko s čustvi, dihanjem in odnosi ter da najdemo nove povezave med obstoječimi modeli razmišljanja, kot denimo AEQ povezuje fiziko, statiko, psihologijo, medicino itd. Zato je AEQ tako uspešen v primerjavi z drugimi metodami, ki so bolj ozko usmerjene ali pa zaobidejo bistvo (podzavest, čustva, odnose) in gredo naravnost v spiritualnost.

Danes se na področjih inovacij dogaja veliko na preseku dveh ali več vej znanosti, torej ne gre toliko za odkritje nečesa novega, kot za odkritje povezav med področji, za katere se je do nedavnega smatralo, da med seboj niso povezana. In ravno tu je AEQ tako močan in se je z njenimi modeli razmišljanja težko ne strinjati.

Glavni model razmišljanja, na katerem se gradi metoda je drugi zakon termodinamike. Ta nam omogoča, da vsak novo informacijo, znanje, model razmišljanja ali metodo presojamo skozi kriterij ali “pije vodo” po 2. zakonu termodinamike. To nam učiteljem nudi zelo preprost a hkrati močno učinkovit model razmišljanja pri odločanju o tem, ali nekaj sprejmemo za resnično, delujoče ali ne.

Na splošno opažam, da ljudje s težavo sprejemajo nove modele razmišljanja. Natančneje, pri sprejemanju novih modelov niso objektivni temveč močno subjektivni. Vzemimo za primer sto posameznikov s kronično bolečino. Statistika bo vedno na strani modela razmišljanja, ki jim ponuja rešitev “od zunaj” za razliko od modela AEQ metode, ki posameznika naredi odgovornega za razrešitev lastnih težav.

Ljudje torej radi verjamejo tistemu, kar nudi lažjo, hitrejšo rešitev in ne nujno tistemu, ki je bolj logično. SMA ima prste vmes tudi pri selektivnem sprejemanju modelov razmišljanja, kdaj pa je izbira tudi zavestna in v ospredje postavi lastne interese. Zgovoren primer so zdravstveni delavci, terapevti in kineziologi, ki ne želijo razumeti vzrokov za kronična stanja. To bi zanje seveda pomenilo priznanje, da ne poznajo vseh odgovorov, predvsem pa ogromno dela in stroškov, če bi želeli svoje znanje razširiti v to smer.

Moja osebna izkušnja z AEQ modeli razmišljanja

 Zgoraj opisan odpor do AEQ razlag se dogaja tudi meni, a to jemljem kot zanesljiv znak, da sem “zapičil buciko v pravi žulj”. Bolj kot se mi neka razlaga upira, ne samo umsko temveč tudi iz telesa, bolj zanesljivo lahko sklepam, da ima prste vmes podzavest, ki me želi odvrniti od drezanja v globino na tem področju. To bi bil morda še najboljši opis razlike med tistimi, ki vztrajamo z urejanjem sebe prek AEQ-ja in tistimi, ki se obrnejo proč, odnehajo ali odletijo v višave z bolj “prijazimi” metodami, ki obljubljajo hitre rešitve kroničnih težav brez akutne stiske.

Na splošno je moja izkušnja z vsemi modeli razmišljanja, ki jih nudi AEQ ta, da ločijo seme od plevela pri vseh drugih modelih razmišljanja, ki jih poznam in uporabljam (sem uporabljal) iz drugih področij: šport, kineziologija, psihologija, astrologija, spiritualnost, ..Tisto, kar prestane test 2. zakona termodinamike nato osvetlijo, uredijo in izboljšajo. AEQ modeli razmišljanja so kot univerzalni del sestavljanke, ki jih lahko priključiš čemerkoli smeselnemu in to naredi boljše.

Poleg tega temeljijo na nečen stvarnem, objektivnem in merljivem – fizikalnih zakonih, s katerimi se je težko ne strinjati. To taktiko uporabljam s strankami, ki se z logiko in razumom borijo proti razlagi vzrokov na njihova kronična stanja in pri marsikaterem uspem. Lahko bi rekli, da uporabim njihov logičen um, zato da prebijem okove tega (pre)močnega uma in prodrem v globino some, kjer se vse zares šele začne.

Tine Seražin Lisjak, učitelj AEQ metode 2. stopnje in AEQ dihanja 1. stopnje