Informacijski vakum je v našem okolju prisoten na mnogih področjih. To je tisti občutek, ko človek misli da nekaj razume, ali da je nekaj razumel, pravzaprav pa tava v temi, kar v njemu še poveča strah in dvom. Do informacijskega vakuma najpogosteje pride zaradi pomanjkljivih informacij, nerazumljivo podane razlage, neustreznih pojasnil, neprimerne izbire besed, napačne interpretacije slišanih podatkov ipd.

Omenjeni pojav se kaže v večih primerih v našem življenju, pogosto se z njim srečamo, ko nam nekdo nekaj razlaga, ali pa mi želimo nekomu nekaj povedati. Sam pojav informacijskega vakuma doživim največkrat takrat, kadar želim nekomu nekaj povedati in to storim po najboljših močeh, čimbolj razumno in slikovito, vidim pa da na drugi strani do osebe informacija ni prišla v taki jakosti, kot bi si sam tega želel.

Opazil sem, da pri meni do informacijskega vakuma prihaja, kadar sproti ne rešujem tekoče problematike v zvezi odnosov s svojo okolico. V tistem vmesnem času, kadar odnosa ne uredim pravočasno, se v meni nabere toliko različnih scenarijev, da nakoncu iz muhe običajno nastane slon. Precej težje se je kasneje ukvarjati s slonom, kot pa če bi se še pravočasno spopadel z muho.

Pri svojih 16 letih, sem se srečal z informacijskim vakumom s strani medicine. Zaradi dalj časa trajajočih bolečin v hrbtu, sem se takrat, kot najbrž večina ljudi po pomoč najprej obrnil na medicino. Po večih preiskavah in slikanjih, so postavili diagnozo kompresijske frakture L1, L2 ter skoliozo. Razloga, zakaj je do tega prišlo mi niso znali nikoli pojasniti, niti nisem dobil nobenih točnih navodil, kako naprej. Edina razlaga, ki sem jo dobil iz strani specialistov je bila, da sem pač eden izmed tistih nesrečnežev pri katerih pride do tega. Lahko bi bila kriva slaba drža ali pa šport, da naj mirujem, s časom začnem s krepitvijo že tako kronično prenapetih hrbtnih in trebušnih mišic, ter da naj v svojo dnevno rutino dodam vitamina D3 in kalcij. Odsvetovali so mi dvigovanje bremen težjih od 5kg, dolgotrajno sedenje in prisilno držo ter sunkovite gibe. Zaradi vsega naštetega sem imel, ker je bilo vse zabeleženo v zdravniškem kartonu, izjemne težave pri kasnejšem iskanju službe, ker sem dobil rdečo luč na preventivnem zdravniškem pregledu. Taval sem v ugibanjih in se utapljal v vprašanjih v svoji glavi. Se bom še kdaj lahko ukvarjal s športom? Kaj to pomeni za moje nadaljnje življenje? Kako si lahko pomagam? Bil sem izgubljen in zbegan.

Iste bolečine so se mi seveda že v kratkem ponovno začele pojavljati, kljub temu, da sem s klasično priporočenimi vajami konstantno krepil hrbtne in pa trebušne mišice, ter redno užival vitamina D3 in kalcij. Potem sem kasneje naletel na danes popularno fitnes industrijo in se oprl na pomoč kvazi fitnes ekspertov, verjel v to, da bom z dvigovanjem težkih uteži s pomočjo ega in na silo, odpravil bolečine in »utrdil« po takratnem mišljenju »šibke« hrbtne mišice zaradi katerih naj bi prišlo do poškodbe. Vse to v kombinaciji s pretiravanjem v športu borilnih veščin me je nakoncu pripeljalo do še več bolečin in poškodb. Komaj sem »prišel k sebi« od ene poškodbe, že se je pojavila druga.

Po čedalje večjem nezadovoljstvu z obiski pri mnogih rešiteljih v obliki fizioterapevtov, zdravnikov, maserjev in raznih tako imenovanih strokovnjakov, sem potem le prišel v stik z AEQ metodo, ki mi je edina ponudila ustrezno razlago, razumevanje vzrokov in nenazadnje po mojem mnenju edino dolgoročno rešitev.

Velikokrat je informacijski vakum opazen pri ljudeh, ki tečejo. Iz vseh strani je moč slišati kako je tek priporočljiv za zdravje, dobro počutje, sproščanje stresa in podobno. Ko pa dejansko opazujem ljudi, ki tečejo, izgledajo med tekom vse prej kot sproščeni in dobrega počutja. Grimase na njihovih obrazih povedo da tečejo na silo, s pomočjo ega rinejo preko svojih trenutnih gibalnih in kondicijskih zmožnosti, gibi za premik naprej ne izhajajo iz centra telesa, ampak iz periferije, medenica in prsni koš pa sta trda kot bi bila zabetonirana. Ampak važno je da tečejo, ker tako pač je, ker so zdravniki rekli, da je tek zdrav. V poplavi vseh nezadostnih in premalo natančnih informacij, ljudje niti ne vedo da tečejo na način, ki jim škoduje. Če že ne akutno, pa vsekakor na daljši rok. Opozorila telesa v obliki bolečin pa kasneje ignorirajo, in gredo z glavo skozi zid, ker je seveda treba dati vse od sebe, zato ker se bliža poletje in je treba izgubiti kakšno kilo. Seveda je razlogov, zakaj človek pretirava s tekom več, odločil pa sem se da izpostavim povezavo z informacijskim vakumom.

Moja naloga, kot učitelja AEQ metode je, da stranki na ustrezen in razumljiv način podam informacije, ki jih bo sposobna razumeti. Trenutno se še ujamem pri tem, da informacije iz mojih ust, do stranke ne pridejo povsem na tak način kot sem si ga zamislil v svoji glavi. Vem in razumem, da potrebujem za odpravo omenjenega vložiti še več časa, pozornosti in energije v piljenje zmanjševanja informacijskega vakuma. Opažam pa, da bolj kot razumem in spreminjam sebe, ter bolj kot lahko nadziram svoje besede, bolj sem suveren in s tem ima moj vpliv na nudenje pomoči pri izboljševanju življenja drugim večjo težo.

Da stranka vaj ne bi izvajala avtomatizirano, brez pozornosti, ter jasnega cilja kaj želi doseči, je izjemnega pomena, na kakšen način ji podam informacije in navodila. Ključno je, da stranka informacije, ki jih pridobi preko razlage in primerov, potem poveže še z gibi preko vaj in tako informacije v obliki teorije, podpre še s prakso in jih poveže v znanje. Na ta način lahko precej lažje razume in zmanjšuje nered. Za zapolnitev informacijskega vakuma, ki lahko nastane, je pomembna redna komunikacija s stranko bodisi prek maila, telefona ali pa osebno. Tako se učinek AEQ vaj še poveča, stranka doseže večjo urejenost in učinkovitost in posledično zadosti namenu zaradi katerega je do mene sploh prišla.

Timotej Ferjan, Učitelj AEQ metode 1. stopnje