Sam se kot osebni trener že srečujem s tovrstnim delom. Terapevtska vadba je eno od področij v katerem sem zadnja leta najbolj aktiven. Da nadgradim svoje znanje kot trener ali pa učitelj je bil tudi eden od razlogov, da sem se odločil za seminar učitelja AEQ metode.

Kar sem pri AEQ metodi hitro spoznal je, da gre za veliko razliko med terapevtom/trenerjem in učiteljem/mentorjem. Sam sem sicer mislil, da kot osebni trener vodim svoje stranke do dolgoročne rešitve njihovih težav vendar skozi boljše razumevanje Karpmanovega trikotnika sem ugotovil, da sem zgolj rešitelj. Vse moje delo je sicer usmerjeno v to, da si ljudje sami pomagajo priti do rešitve. Jaz pa sem tam kot trener, da jih pri tem procesu učim, spremljam, vodim in motiviram. Vendar problem nastane že pri osnovah. Največji paradoks je v tem, da želim strankam pokazati pot a jo sam ne razumem dovolj dobro. Že marketing oziroma ponudba je naravnana, tako da se prikazujem kot rešitelj problemov. Torej pomagal bom poiskati najboljše vaje, najboljši program, našla bova cenovno in časovno ugodno rešitev zate!

Vendar pa takšna oseba, ki jo nagovarjam zagotovo ne išče dolgoročno rešitev in se ne želi spreminjati. Želi zgolj poiskati nedolžnega rešitelja, ki bo kmalu postal storilec. Ker bo stranka prej ali slej prišla do tega, da mora določene vaje narediti doma sama. Prišla bo do tega, da njej ljubega termina vadbe ne bo na voljo. Prej ali slej se bo ustavil napredek oz. se bo bolečina preselila kam drugam. Stranka pa, ko se to zgodi izgubi zaupanje in potem hodi zgolj le še iz navade ali pa odneha. Takih primerov sem imel in imam mnogo. Pa ne rečem, da nisem pomagal nikomur. Se pa zavedam in vidim, da jim dolgoročno nisem pomagal ali pa rešil njihovega vzroka za bolečino ali kronično stanje. Za nekatere sem postal storilec, za nekatere pa ostajam rešitelj in začaran krog se vrti naprej.

AEQ metoda pa ponuja izstop iz trikotnika. Ponuja dolgoročno rešitev za težave s kroničnimi bolečinami, za kar se konec koncev tudi oglašujem. Razumem, da je vzrok v SMA oziroma nezmožnosti sprostitve toničnosti mišic. Zdaj tudi mnogo bolj razumem določena stanja in ponavljajoče težave določenih strank. Ves čas se mi je dozdevalo, da jih ne znam rešiti dovolj dobro. Pa bom vzel za primer sebe. S klasičnim kineziološko/trenerskim pristopom se ukvarjam približno 5 let in vedno bolj kot sem iskal rešitve, vedno bolj sem videl, da se težav ne da več reševati. Prišel sem do zaključka, da svoje kifotične drže v ramenih in rahlo lordotične drže v ledvenem delu ne morem rešiti. Poskusil sem vse možne programe, se ukvarjal z gibljivostjo in mobilnostjo zakrčenih predelov in sklepov. Delal sem na mišični moči in masi bolj šibkih mišic ter poskušal telo spraviti v ravnovesje. Poskušal sem jesti bolj v skladu s svojo porabo kalorij, dovolj časa nameniti regeneraciji vendar še vedno ni bilo rezultata.

Kar si štejem v čast je, da sem imel toliko pameti, da nisem šel porabljati časa in energije v nova znanja s področja manualnih terapij in fizioterapije kamor sem se vedno bolj nagibal. Pač pa da sem izbral AEQ metodo. Očitno moja podzavest včasih še povleče kakšno času primerno pravilno odločitev, da sem se odločil pravilno. Z znanjem razumevanjem AEQ metode in z učenjem ter prakticiranjem AEQ vaj bom lahko pomagal tako sebi kot tudi strankam. Z rednim izvajanjem vaj, hkrati pa razumevanjem snovi vedno bolj razumem pomen časa, energije in prostora, da lahko začenjam ustvarjati sintropijo. Da je entropija nujno potrebna, da se sploh lahko začne proces sintropije.  Za vse to pa je potrebno vestno delo na sebi ter tudi s partnerjem, otroci in starši. Vendar ne s pretiravanjem, pridnostjo in premalo spanja. Pač pa, da grem v spremembe postopoma. Da grem v princip realnosti, ko je to potrebno in smiselno. Ne da grem v princip realnosti štirikrat tedensko na treningu moči in sem potem z otroci in partnerko doma v principu užitka, ker gredo oni v princip realnosti, da me sploh lahko prenašajo. Da rešim težave znotraj družine. Da začnem postopoma vedno bolj uporabljati 1. Newtonov zakon znotraj družine, da bi lahko na okolico po potrebi deloval po 1. ali 3. Newtonovem zakonu. Ter tako ustvarjal lepše pogoje za sintropijo znotraj družine in ne ravno obratno kot sem počel to do zdaj.

Kot učitelj pa bom na tak način zrastel v čustveno zrelejšo osebo. Ušel bom iz okvirjev, ki me držijo v coni komforta, kamor se vedno znova zatečem, ko stvari niso v moji moči. Zaradi strahu, sovraštva in potlačenih čustev. Ko bom hodil po tej trnovi poti se bom naučil, kje so pasti in kje so rešitve ter s tem pomagal strankam, da bodo lažje razumevale svoje težave. Lažje bom razumel osebo, ki ima kronične težave, če bom videl, razumel in odpravil svoje težave. Hkrati pa bom z vajami, ki jih bom ozavestil pri sebi, lažje razumel kako daleč so stranke v tem procesu razumevanja svojega telesa in uma ter jim tako lažje podal pravilno in koristno znanje ali vprašanje, da bodo usmerjeni v pravo smer. Da ne bom padel v vlogo rešitelja pač pa v vlogo učitelja, ki vodi s svojo izkušnjo, razumljivo in preprosto razlago. Ponudil jim bom pot v nov svet s katerim pa se bodo morali spopasti sami. Prisluhnil pa bom le tistim in le takrat, ko bodo pripravljeni in bodo to potrebovali in spoštovali. Tisti, ki bodo v meni iskali rešilno bilko ali pa grešnega kozla pa bodo že sami prej obupali ali pa me sploh ne bodo našli. Od začetka bom verjetno večkrat še naletel na dialog ali pa se ujel v lastno past nerazumevanja, kje tiči vzrok problema stranke. Zato pa se bom iz napak, popravljanja in učenja novih znanj in vaj naučil to izboljševati v prihodnosti. Zato mislim, da je potrebno delo tako na sebi kot tudi na drugih. Saj le z uporabljanjem novih znanj le ta lahko nadgradimo na višji nivo. Znanje samo po sebi namreč ni vredno nič, če se ga ne uporabi.