Glavna ločnica za vse spremembe v načinu delovanja “modernega” človeka je povezana z načinom dojemanja in uporabe energije posameznika. V preteklosti je bila za človeka ključna gibalna učinkovitost, sposobnost čimbolje uporabiti lastno telo in energijo za čimvečji “output”, sicer je bil človek lahko hitro v težavah za preživetje. Dandanes je zavedanje pomena lastne energije povsem drugačna. Lastno telo uporabljamo vse manj učinkovito – ne tako racionalno kot nekoč, zato prihaja na telesni, čustveni in posledično vedenjski/odnosni dimenziji do vse več kroničnih težav in posledic.
Zaradi potrebe po učinkoviti izrabi energije, je bilo potrebno premišljeno, lahkotno gibanje z veliko pozornosti – ravno toliko kot je potrebno, da ne trošimo preveč, a hkrati ravno toliko, da so naloge opravljene učinkovito. Potrebno je bilo veliko prilagajanja, stalnega preizkušanja in učenja. Vse te veščine so se prenašale med generacijami. Dandanes je tempo življenja izredno hiter. Vključuje veliko dnevnih sprememb, hitrih odzivov in nenadnih reakcij, pogosto povezanih z zunanjim okoljem, tako ostaja čedalje manj časa za zavedanje samega sebe. Veliko oziroma praktično vso energijo porabimo za adaptacijo na tak način življenja. Ker pa živost vedno stremi k ravnovesju je izjemno pomembno, da energijo usmerimo tudi vase, na odnos s samim sabo. To je edini način, da bomo lahko učinkovito in dobro delovali v simbiozi z okoljem, ki nas obdaja.
Zaradi industrijske revolucije, pospeševanja uporabe strojev, ki so bili hitrejši od ljudi, se je tempo življenja še povečeval. Stroji so neutrudljivi, vsaj dokler ne potrebujejo servisa ali zamenjave. Ljudje ne delujemo na tak način. Ustavi nas bolezen. “Servis” za ljudi pa je nekoliko drugačen – takrat se je potrebno resnično ustaviti. Ne zadostuje le kapljica olja, ki nas lahko ponovno požene v tek. Čeprav je zelo mamljivo, da bi težave rešili praktično čez noč, tako ne gre, če želimo priti do vzrokov svojh težav. Nismo stroji, ampak ljudje, ki smo odnosna bitja, imamo svoja čustva, ki jim je potrebno prisluhniti, se v njih poglobiti in jih negovati.
Življenje s stroji nam po eni strani olajša bivanje in delovanje na marsikaterem področju, po drugi strani pa ljudje zato postajamo še bolj neučinkoviti pri pretvorbi energije. Vse več naprav, ki opravljajo delo namesto nas, na drugi strani niža učinkovitost človekovega gibanja. Večino pozornosti, razmišljanja in truda smo usmerili v boljši izkoristek časa, kar je omogočilo večjo porabo energije, denarja in časa. S tem pa ob enem zapostavljamo področje učenja – kako bolje porabiti lastno energijo.
Le-to smo začeli na hiter in intenziven način trošiti v športu, kar pa je v nasprotju z delovanjem našega telesa, uma in sistema. Dandanes se srečujemo s slabimi gibalnimi navadami in vzorci, ki se podkrepijo z bodisi premalo bodisi preveč in previsoko intenzivnim gibanjem/športom. Ni več ravnovesja med porabo energije in učinkovito regeneracijo posameznika. Vse to botruje številnim gibalnim težavam, bolečinam in kroničnim boleznim.
Po drugi strani nam sodobni način življenja omogoča, da lažje dosežemo zastavljene cilje, ob predpostavki da tehnologijo in stroje uporabljamo sebi v prid, učinkovito in takrat ko je to resnično potrebno. Ključno je iskanje ravnovesja.
Postati moramo sposobnejši uporabljati lastno energijo in stremeti k urejenosti in lahkotnosti gibanja. Pri tem nam pomagajo AEQ vaje. Le-tu zavestno iščemo čimbolj (energijsko) učinkovite načine izvedbe gibov, primerno uporabo časa in energije. Pogosto uporabljamo oziroma tudi zlorabljamo samo moč volje in truda.
S pomočjo sodobne tehnologije in hkratnem zavedanju lastnega telesa, znanja in okolice, lahko življenje postane lahkotnejše, z manj težavami. Dandanes pa vse skupaj deluje ravno obratno. Nerešeni problemi se kopičijo, časa zase pa imamo čedalje manj. Neurejenost odnosov se nadalje kaže v okolju kjer delujemo, davek, ki nas nikakor ne zaobide, pa se odraža na našem počutju – do katerega pogosto niti nimamo dostopa (senzomotorna amnezija), vsaj dokler nas ne ustavi telesna bolečina ali kronične težave.
Vsak človek ima sicer svojevrsten način gibanja, kjer pa je (večinoma) moč opaziti veliko popačenih gibalnih vzorcev. Gibanja so toga, neučinkovita, ni usklajenosti v delovanju mišično-skeletnega in na koncu seveda tudi živčnega sistema. Ko z neustreznim gibalnim vzorcem opravljamo delo/gibanje, uporabljamo preveč energije ter neprimerno stopnjo intenzivnosti, vse skupaj zgolj poslabšamo. Po drugi strani je opaziti tudi drugo skrajnost, kjer ljudje ne vlagajo praktično nič časa in energije v kakršnokoli gibanje. Le-to namesto njih opravi avto, vzpenjača, dvigala, tekoče stopnice, servo volani, “soft” vrata, fina miška in mehki “touch zasloni”.
Potrebujemo dobro zavedanje svojega telesa, saj bi morali obvladati lahkotnost in učinkovitost gibov, ki se jih lahko učimo skozi AEQ vaje, šele nato pa bi lahko razmišljali o moči telesa, pridobivanju kondicije, uporabi različnih oblik športa in drugih aktivnosti. Z optimalno uporabo energije/giba, razumevanjem in zavedanjem delovanja našega gibalnega sistema (povezava “telesa in okončin”), opravimo hkrati tudi velik delež na pridobivanju “moči, gibljivosti, mobilosti in kondiciji” telesa. V današnjih časih je vrstni red zamenjan ali samo enostranski. Le-to se odraža tudi v družbi, tako na gibalnem kot odnosnem področju.
Iz vseh naštetih razlogov se danes srečujemo s porastom akutnih bolečin. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da velikokrat govorimo že o kroničnih težavah/boleznih. Zavedati se moramo, da takšna stanja pomenijo, da živimo v precejšnem neredu oziroma entropiji. Želimo instant rešitve, se znebiti težav z izrabo različnih “modernih” metod na način, da bi čimhitreje zmanjšali oziroma odpravili bolečino. Na koncu tudi z uporabo farmacije. Na tak način nered samo prekrivamo in ostane samo vprašanje časa, kakšen davek bomo poželi. V kolikor si zatiskamo oči pred realnim stanjem in resnico, bodo posledice čedalje večje, težje. Bolečina ima svoj pomen in sporočilnost, da je z nami nekaj (hudo) narobe. Opozarja nas, da se s težavami ne soočamo sproti oziroma takrat, ko bi bilo potrebno. Znajdemo se v slepi ulici, saj imamo tako ali tako preveč nerešenih problemov, manjko časa in energije. Začaran krog je povezan z našim neučinkovitim delovanjem in uporabo lastne energije.
AEQ vaje zahtevajo svoj čas, vložek energije in zavedanje, v kolikor želimo dvigniti telesno ter čustveno zrelost, ki pa je ključna popotnica do lahkotnejšega gibanja, odnosov in kvalitetnega življenja. To pa predstavlja izziv sodobnemu tempu življenja. Ljudje imamo velikokrat tisto začetno željo po spremembi, ki pa se lahko kaj hitro razblini, ko ugotovimo, da je potrebna premišljenost, rednost, doslednost, prisotnost, kopanje po naših temnih kotičkih in vztrajanje. Tu igrajo ključno vlogo učitelji, ki posamenzika vodijo in usmerjajo skozi proces. Nenazadnje nam že naša podzavest pošilja cel kup preprek v kontekstu “izgovorov”, da se vrnemo na stara tira in ne vztrajamo.
Ključno za naše spremembe na “bolje” so tako – uvajanje sprememb v življenju. Ugotoviti je potrebno kaj je tisto, kar nam jemlje energijo in kako lahko optimiziramo njeno porabo. Srž težav se kaže na naših potlačenih čustvih kot so jeza, bes, sovraštvo, strah pred prihodnostjo, tesnoba, občutki manjvrednosti, nesposobnosti itd. Povečuje se senzorno-motorna amnezija telesa, posledično smo neprisotni in izgubljamo stik s sedanjostjo ter samim seboj.
Praktično ves čas živimo v preteklosti in prihodnosti, tako vsak trenutek izpustimo priložnost, da bi bili prisotni in se soočili s tem kar je. Le-tako pa je tudi prihodnost posledica naše preteklosti in tako nam je vse poznano in enako težavno. Za spremembe pa moramo iti v neznano, ker znano nam je povzročilo vse težave. In le neznano nas pripelje in uči nekaj novega, česar še ne poznamo. Bolečina in težave so neizogibni del naše poti – tega se je potrebno zavedati. Čeprav prvi stik z neznanim navadno ni lahkoten in osvobajajoč, pa ob vztrajanju v spremembi to pomeni izhod iz naših starih vzorcev in prehod v lahkotnejše, mirnejše gibanje in življenje.
Resnično ni razloga, da bi čakali in “jamrali”! Postanimo aktivni igralci našega življenja in ne pasivni čakalci, ki upajo, da se življenje odvije kot se pač mora. Prevzamimo lastno odgovornost, vajeti življenja in ne iščimo “krivcev” v okolju. Zavestno moramo zaživeti zdaj, dvigniti zavedanje telesa in čustvene zrelosti, se podati v neznano, ker le to nas bo pripeljalo do “novega” življenja. Začnimo zavestno živeti in pozdravljajmo spremembe v našem življenju, zdaj.
Janez Homšak, Učitelj AEQ metode 1.stopnje
