AEQ metoda to razumljivo razloži in omogoči dojemanje resničnega stanja v ženski in njenega odnosa s partnerjem ter okolico. Tako je mogoče primerno vplivati na odnos do sebe in okolja ter se pripraviti na starševstvo. S tem povečamo možnosti za občutek zadovoljstva, ki bi ga nosečnost morala vsebovati, in dovolj močno povezanost med partnerjema, da bo vzdržala stresni test, ki ga rojstvo otroka vedno povzroči. AEQ metoda ne ločuje osebe na telo in um, temveč človeka razume kot neločljivo povezano telo, podzavest in zavest. Zato imajo AEQ vaje zdravilen učinek na celoto, saj se zaradi boljše povezanosti bolj zavedano resničnega stanja in spomnimo vzrokov zanj.  Bolje ko se zavedamo vzrokov telesnih odzivov v določenih okoliščinah in bolj ko jih razumemo, lažje in jasneje se zavedamo neučinkovitih odzivov in s svojimi čustvi vedno manj otežujemo svoje življenje ali druga. Neučinkovito izražanje čustev vodi v neučinkovitost urejanja odnosov, kar pripelje do slabega počutja in telesnih ali psihičnih bolečin in težav. To pa ni niti dobro niti primerno stanje za nosečnost, ko stanje matere odločilno vpliva na razvoj otroka in tako določa njegovo življenjsko pot.

Določeni dogodki v otroštvu in mladosti nas zaznamujejo; če so travmatični, jih lahko potlačimo v nezavedno in nato nosimo s sabo kot odvečno prtljago. To je samovarovalno, a nas obenem bremeni.   Te izkušnje privedejo do kronične aktivacije refleksov, ki imajo za posledico tipične gibalne vzorce, ki nas osebnostno sooblikujejo. Gibalni vzorci so prepleteni z vedenjem, to pa je bolj ali manj sprejeto s strani družbe. Ko se prilagajamo, da bi bili sprejeti, dodajamo nove sloje, ki vedenjske odklone rahlo zgladijo. Vse omenjeno gradi našo osebnost, usmerja naše čustvene reakcije in vpliva na zunanjo podobo - držo, gibanje, vedenje, značaj ...   Večina dejanskih vzrokov za kronične bolečine in močno aktivirano senzorno motorično amnezijo (SMA) izvira iz različnih dogodkov v otroštvu. Oseba pogosto imitira držo in navade enega od staršev. Mnoge generacije pa so zrasle v prepričanju, da je trdo delo nujno potrebno za napredek ter da sta borba in celo asketizem in odrekanje edini pravi poti do napredka.    

Sodoben način življenja močno vpliva na spremembe odnosov v družini. Celotnega učinka sprememb se ne da opisati. Življenje, kot ga poznamo, bi bilo nemogoče brez avtomobilov, tehnologije in interneta. Te spremembe pa so povzročile izginevanje tradicionalne družine in sobivanja več generacij pod eno streho in skupnim vhodom, ter ustvarila moderno družino – dva starša in otroci, brez dobre povezave s starimi starši. Sodobna družina je vse bolj izolirana enota, odmaknjena od neposrednega vpliva starih staršev, ki bi omogočali otroku spoznavati tradicionalne, naravnejše načine življenja, ki so prilagojeni njihovi telesni strukturi in omogočajo podaljšanje otroštva ter mehkejši prehod iz otroštva v odraslost. Stari starši imajo tudi preživete izkušnje in modrost izhajajočo iz učenja na napakah, ki jih mladi ne morejo imeti. Pogledom otroka so tako dodajali izkušnje in realnejši pogled na čas ter pomen medsebojni odnosov v družini in okolici za normalno življenje. Stari starši so domu dajali mirnost, toplino in varnost.

Življenje v socialnem okolju, družbena pravila in medsebojni odnosi od odrasle osebe zahtevajo, da ne kaže svojih občutkov vsakič, ko jih začuti v sebi. Skozi odraščanje se naučimo, katera čustva lahko pokažemo in katera ne, koliko jih izrazimo navzven ter kdaj in na kakšen način. Pri tem skozi površinski prečno-progasti mišični sistem, ki je pod nadzorom naše zavesti, sodeluje membrana. Govorimo o samoizražanju. Zadrževanje izražanja čustev poteka tik pod površjem telesa, preden čustvo izrazimo tudi s telesom (čustvena reakcija). Takrat mišice, ki naj bi se aktivirale in omogočile gibanje, ki je potrebno za izražanje čustva, zakrčimo z ukazom, ki ga izda um. Zaviralen ukaz uma pa ne vpliva na druge komponente čustva. Zavedamo se želje po izražanju, smo v dotiku s čustvom, opazujemo svoje misli. Samo dejanje izražanja čustev je tisto, ki je zadržano z mišičnim tonusom. Zadrževanje izražanja čustev tako zahteva trenutno spremembo mišične napetosti v membrani.

Nosečnost povzroči znatne spremembe v telesni drži in gibanju.   V zadnjih mesecih nosečnosti se težišče pomakne naprej. To povzroči močnejšo ukrivljenost spodnjega dela hrbta in nagnjenost medenice naprej. Sprememba težišča nadalje povzroča napetost hrbtnih mišic in meč da se ohrani pokončna drža, ramena se pomaknejo nazaj, glava naprej. Poveča se ukrivljenost hrbtenice ter pritisk na spodnji del nog in sprednji del stopal.   Izvajanje AEQ vaj®  bistveno omili in celo odpravi vrsto običajnih nosečniških težav.Sprememba težišča aktivira refleks zelene luči, ki ostaja prisoten tudi, ko nosečnica stoji, sedi ali leži.Somatski gibi omogočajo ohranitev nadzora nad mišicami hrbta in trebuha ter njihovo sprostitev; med počitkom se zmanjša pritisk na hrbtenico in sprostijo prenapete nožne mišice.