Naučeni in vzgojeni smo, da moramo neprestano nekaj početi. To prepričanje izvira iz moderne potrošniške družbe. Podležemo mu le, če naše telo in občutki ne morejo vplivati na naše misli, odločitve in dejanja.
Nepovezanost vodi v premlevanje in načine delovanja zavesti, ki dvigajo njeno hitrost. Telo temu ne zmore slediti, kajti podrejene je realnemu stanju in zavezan sinhronizaciji življenjskih procesov. Zavest ima na delovanje telesa manjši vpliv, večina življenjskih procesov se odvija avtonomno. Kolikor vpliva pa zavest vendarle ima, to s pridom lahko izkoristimo za spreminjanje telesnega delovanja. To je še posebno pomembno, ko se prilagajamo spremembam v naši okolici in okolju. Prevelika neskladnost med zavestjo in telesom škoduje dolgoročno: vodi v neučinkovitost, bolečino in bolezen.
Za stanje nepovezanosti uma in telesa obstaja več razlogov. Človekova pokončna drža je dvignila glavo nad telo. Človeški možgani so izjemna, do sedaj najkompleksnejša nam znana stvaritev narave. Človeška sposobnost razumevanja in mišljenja navdušuje in preseneča. Presežki, nastali v kulturi, ali pomembni znanstveni izumi ter odkritja človeka napeljujejo, da ta svoj um povezuje z Bogom. Ta ideja je izražena že v Bibliji. Človeku je bilo prepovedano jesti sadje z drevesa spoznanja, da ne bi postal Bog. Vemo, človek je vendarle jedel s tega drevesa. V razvoju civilizacije se je začela ločenost uma in telesa, a vse bolj lahko pritrdimo temu, da je porušitev tega ravnovesja tudi stranpot civilizacije.
Ločenost, vzajemnost, polarnost
Čeprav ima človek enako osnovno telesno strukturo in funkcijo kot ostali sesalci, je edini sesalec, ki je uravnotežen v pokončni drži. Osnova zanjo je povečana vloga in moč ritne mišice. Pokončna drža je izpostavila njegove ranljive dele telesa (trebuh, vrat, mednožje). Tako izpostavljen se je pričel močneje zavedati čustev in razvijati sposobnost njihovega izražanja. Hkrati so sprednje okončine dobile drug pomen in namen. Če opazujemo violinista, se zdi, da imajo njegove roke svoje življenje. Človek svojim rokam dolguje visoko razvito funkcijo dotika, ki je zelo pomembna pri dojemanju resničnosti in najbolj vpliva na razvoj in delovanje uma.
Na srečo smo se pričeli vse bolj zavedati, kako je telo pomembno in da to ni od duha in razuma oddaljena entiteta. Starogrški rek pravi: Zdrav um v zdravem telesu.
Hkrati obstaja dejstvo, da misel in občutek vedno ne sovpadata ter um in telo ne hodita z roko v roki. Oseba lahko misli brez premikanja telesa. Prav tako lahko napravi nezavedni gib. Ali se dovolj zavedamo, da stanje uma vpliva na telo, stanje telesa pa na um? Razumevanje teh dveh vidikov uma in telesa, njuno površinsko polarnost in notranjo enotnost nam je približal Reich s svojim konceptom, da um in telo za svoje delovanje potrebujeta tako nasprotnost kot enotnost, saj delujeta skozi skupno energijo.
Na površju um in telo delujeta drug na drugega. Um vpliva na telo, telesni občutki in impulzi pa vplivajo na delovanje uma. Vendar na globlji ravni pod membrano ta ločenost ne obstaja več, temveč obstaja le enostni organizem, ki ima v svojem jedru zbiralnik življenjske energije. Ta se zbira predvsem v organih trebušne votline. Telo se na to energijo odzove z gibanjem in dejanji, um pa z ustvarjanjem misli, želja in podob, ki se jih lahko zavedamo, ali pa tudi ne. Biološko energijo pa ustvarjajo mišice skozi pretvorbo kemične energije hrane in tekočin ob prisotnosti kisika.
Kronična mišična zakrčenost povzroči blokade in popačitve pretoka energije, kar vodi v trajne spremembe občutkov in impulzov iz notranjosti membrane proti površini telesa in uma. Ta zapora vse bolj ločuje telo in um ter ju meče iz ravnovesja. Zavestno sicer razumemo in smo prepričani, da povezava obstaja, vendar zaradi zapore ne deluje dovolj globoko in zato ne seže do naše osnovne enotnosti. Zapora ustvari delitev med enotnostjo osebnosti in karakterja, med egom in persono. Ne le, da loči psiho od some, temveč loči zavedanje, ki je omejeno na površino telesa. Tako človek ne zazna več v sebi otroške spontanosti, nastane prepad med sedanjostjo in preteklostjo.
Ker sodobno okolje ne deluje umirujoče na zavest je potrebno aktivno delati na tem, da redno ustavljamo in umirjamo delovanje zavesti, tako lahko v zavest dovajamo občutke iz telesa in se s tem povezujemo v više urejeno in s sedanjostjo usklajeno celoto.
Usklajenost z realnostjo je pomembna za pravilno uporabo načela prioritete, ki je med najpomembnejšimi načeli, ki nam dolgoročno olajšajo in izboljšajo življenje.
Načelo prioritete in tri metode AEQ
A. Poznati moramo razliko med tem, kar je nujno, in tem, kar je pomembno (osnovna veščina zrele in odrasle osebe)
B. Najprej moramo urediti tisto, kar je pomembno
― Steven Pressfield, The War of Art: Break Through the Blocks & Win Your Inner Creative Battles
Da bi lahko to načelo delovalo, je nujno, da se stvarno zavedamo sedanjosti, kar je pa danes zaradi hiperstimulacije in trajnega stresa vse težje. Zato znamo spregledati pomembne stvari, ali pa z njimi odlašamo in tako postanejo nujne. Razlog so preobremenitve in preveč odločitev, ki jih moramo sprejemati dnevno.
Če pomembne stvari rešujemo kot nujne,
– porabimo več energije
– imamo na voljo manj različnih rešitev (naglica nas stisne v kot)
– si povzročamo dodatni stres, otežujemo življenje in zastavljamo še zahtevnejše cilje
– si rušimo samopodobo in samozavest
– povečamo verjetnost napak in neželenih rezultatov, kar običajno privede do stanja depresije
Zato ima redna uporaba tega principa dolgoročno zelo pozitiven vpliv na naše življenje.
V nekaj letih ga s tremi tehnikami, ki skupaj tvorijo AEQ metodo, lahko bistveno poboljšamo. Te so:
- AEQ metoda, ki nam omogoča razumevanje povezav telesa in uma, vpliva preteklosti na sedanjost skozi podzavestno in zavestno namero ter razumevanje medsebojnega vpliva telesa, podzavesti in zavesti,
- AEQ vaje, ki omogočajo dvig zmožnosti osredotočanja na sedanjost in s tem dvig sposobnosti ustvarjanja pogojev za drugačno prihodnost,
- AEQ dihanje, ki nas uči, kako čustveno zoreti in se pravilno odzvati, ko se znajdemo v neprijetni in boleči situaciji, ki jo ustvari laž; uči nas povedati resnico ter usmeriti reakcijo okolice nanjo; AEQ dihanje poveže telo in um, da se zavemo moči tega osnovnega življenjskega procesa; namen protokola umirjanja dihanja je ravno umirjanje uma, kar močno povečuje usklajenost v telesu.
Po zakonu začetka
Kar se začne na določen način, ima tendenco, da se odvija na enak način. Zato je pomembno, da se učenja in vadbe po AEQ metodi lotimo skrbno in vsakdanjik uvedemo rednost, vestnost in odgovornost. Ni lahko preusmeriti pozornost v telo in se ukvarjati s tem, kaj realno čutimo, saj običajno ne želimo čutiti sebe takšne, kot smo v resnici. Običajno si nismo všeč, telo nas je že večkrat pustilo na cedilu (nismo se pa zavedali, da je bil za to kriv nerealen ego). Tudi odnosi in pretekla dogajanja nas bremenijo, kar vpliva na telo. Čutiti in presoditi sebe, zahteva pogum ter odločenost, da bomo to, kar spoznavamo kot neprimerno, urejali, čeprav ne bo vedno prijetno in sprejemljivo okolici.
Osnova je razumevanje, kako laž uničuje, resnica pa gradi.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja