Nelahke poti, za katere rabimo pogum
Naučeni in vzgojeni smo, da moramo neprestano nekaj početi. To prepričanje izvira iz moderne potrošniške družbe. Podležemo mu le, če naše telo in občutki ne morejo vplivati na naše misli, odločitve in dejanja. Nepovezanost vodi v premlevanje in načine delovanja zavesti, ki dvigajo njeno hitrost. Telo temu ne zmore slediti, kajti podrejene je realnemu stanju in zavezan sinhronizaciji življenjskih procesov. Zavest ima na delovanje telesa manjši vpliv, večina življenjskih procesov se odvija avtonomno. Kolikor vpliva pa zavest vendarle ima, to s pridom lahko izkoristimo za spreminjanje telesnega delovanja. To je še posebno pomembno, ko se prilagajamo spremembam v naši okolici in okolju. Prevelika neskladnost med zavestjo in telesom škoduje dolgoročno: vodi v neučinkovitost, bolečino in bolezen. Za stanje nepovezanosti uma in telesa obstaja več razlogov. Človekova pokončna drža je dvignila glavo nad telo. Človeški možgani so izjemna, do sedaj najkompleksnejša nam znana stvaritev narave.
Skozi svoje telo občutimo svoj notranji in zunanji svet in se skozi telo na oba svetova odzovemo. Skozi učenje AEQ metode spreminjamo te odnose in ustvarjamo močnejši in jasnejši stik z realnostjo telesa.
Na podlagi resničnosti telesnih občutij ima naša identiteta vsebino in strukturo.
Za vsakega od nas je osnovna realnost naše telo. Izguba vpliva telesnih občutkov na delovanje uma in ravnovesja spremeni življenje in ustvari kronično zakrčenost in nepravilno delovanje senzorno motorne povratne zanke. Za človeka v takšnem stanju je značilno, da:
(1) sledi nerealnim ciljem ali pa se oklepa iluzije,
(2) ni prizemljen in ima močan občutek telesne nemoči,
(3) izgubil je upanje in vero.
Verjetno je najboljši način, kako to povedati, takšen, da je oseba, ki je v stiku z realnostjo, prizemljena in ima vero vase, a takšno stanje je dandanes izjemno redko, saj način sodobnega življenja to povezanost onemogoča.
Branje za močnejše živce: kako poteka samouničevanje z najboljšimi nameni? Podobnost z samouničevanjem v športni rekreaciji ni slučajna.
Že v zgodnjem otroštvu ima nenadzorovan dostop do spleta in vse pogosteje lasten pameten telefon. Pogosto je bolj v podporo odraslim kot odrasli njemu.
Zdravje je osnovna potreba življenja. Zdravje bi moralo biti normalno stanje celote, bolezen pa izjema. Bolezen nastane kadar je kompleksnost delovanja celote nižja od zahtev okolja, iz česar sledi, da bolezen ne more biti osnovno življenjsko stanje, saj se takrat življenje sploh ne bi moglo razviti.
Pri svojem delu pa ugotavljam, da je stanje večine ljudi ravno nasprotno in da je večino v bolezen privedlo samouničevanje z dobrimi nameni. Podlago zanj so razvili že v zgodnjem otroštvu.
Kaj je bolečina in kaj nam sporoča. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je bolečina opredeljena kot »neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca«, v drugotnem pomenu pa kot »občutek duševnega trpljenja«. Ker je lahko posledica telesnega ali umskega neugodja, je jasno, da sta zanjo dovzetna tako telo kot um. Pojavlja se v mnogih oblikah. Praska. Udarec. Zmečkanina. Obolenje. Moten spanec. Grožnja. Črvičenje v trebuhu. Otrplost v roki ali nogi. Včasih je bolečina izredno močna, včasih bolj blaga, vendar vedno čutimo, da je prisotna. Največkrat nam skuša nekaj dopovedati. Včasih je sporočilo očitno. Želodec, ki nas boli med delovnim tednom, med vikendom pa z njim nimamo težav, lahko kaže na to, da bi morali zamenjati službo.
Človek brez zavesti bi bil kot robot: popoln v svojem gibanju, niti giba preveč ali premalo ne bi napravil v brezpogojni usmerjenosti k cilju. Bil bi brez čustev in občutkov, skrbno zaščiten pred bolečino. A ker človek ni stroj, je prav, da se tej svoji zavestnosti skrbno posveča. Zavedati se sebe nam je prirojeno in nam omogoča odločati se in izbirati. Bolj svobodni smo v telesu in duhu, lažje usmerjamo svoje življenje, medtem ko nas ignoranca naredi ujetnike začaranega kroga težav in bolezni. Naš organizem je kompleksen in spreminjajoč se sistem, zato nas nenehno sili, da negujemo njegovo celovitost: da se ga v polnosti zavedamo in skušamo napredovati na vseh nivojih bivanja. Človekova zavest je tista, ki omogoči, da so vsi deli sistema učinkoviti in kooperativni. Zavedanje samega sebe je tisto, kar omogoča začutiti pomanjkljivosti v delovanju tega našega sistema, le nenehno učenje nas ubrani, da bi ne klonili pred težavami.