Sami se ne želimo spremeniti, čeprav pričakujemo, da se bodo vsi drugi, kar bi nato spremenilo naša življenja. Pa vendar je nujno, da vse spremembe, ki jih moramo izpeljati, izhajajo iz naše notranjosti. Sprememba pomeni, da se osvobodimo občutkov ločenosti, osamitve, osamljenosti, jeze, strahu in bolečine. Ustvarjamo življenje, v katerem se lahko sprostimo in uživamo življenje, kakršno se nam kaže – kjer vemo, da se bo najlepše izteklo. Lahko mislite na spremembo kot na notranje pospravljanje? Če vam uspeva sproti in po malo, bo sčasoma vse urejeno. Sploh vam ni treba postoriti vsega, da bi začeli opažati rezultate. Če se zmorete vsaj malce spremeniti, se boste prav kmalu bolje počutili.  

Ko se sprožijo močna čustva, pride do fizioloških reakcij. Poveča se delovanje simpatikusa, pospeši se nam utrip, poveča tlak, hitreje dihamo, preplavi nas adrenalin, telo-mišice so pripravljene na aktivnost (boj, beg). Te spremembe pravzaprav omogočajo, da se človek uspešneje sooči z nastalo situacijo. Včasih, ko so ljudje bežali pred medvedom ali šli v boj zaradi spora, je bilo vse to smiselno, čustva so imela evolucijsko funkcijo, ki je omogočala preživetje. V civilizirani družbi ta aktivacijska funkcija čustev večkrat škodi kot koristi. Ko smo na primer besni na šefa, ali pa se močno prestrašimo imamo enake telesne odzive kot so jih imeli ljudje nekoč, toda telesa več ne »sprostimo« z bojem ali begom in to sigurno ne vpliva nanj pozitivno.

Osnova zanjo je povečana vloga in moč ritne mišice. Pokončna drža je izpostavila njegove ranljive dele telesa (trebuh, vrat, mednožje) svetu. Tako izpostavljen se je pričel močneje zavedati čustev in razvijati sposobnost njihovega izražanja. Hkrati so sprednje okončine dobile drug pomen in namen. Ko opazuješ violinista pri igranju, se ti zdi, da imajo njegove roke svoje življenje. Človek svojim rokam dolguje visoko razvito funkcijo dotika, ki je zelo pomembna pri dojemanju resničnosti in najbolj vpliva na razvoj in delovanje uma.