Tokratno razmišljanje na dano temo bo morda malce drugačno, kot sem bila do sedaj vajena pisati naloge…

Dejstvo je, da se vsakodnevno v življenju srečujemo s 3.Newtonovim zakonom, ki pravi, da če prvo telo deluje na drugo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo.

Ob večkratnem branju članka sem v sebi večkrat zaznala, da je to resnično to, na čemer med drugim temeljijo AEQ vaje. Poleg tega pa sem zaznala tudi svoj lasten odpor, ki ga še vedno imam do izvajanja vaj. Še pred časom bi lahko temu rekla, da resnično nikoli nimam časa, da bi vaje izvajala, danes vem, da temu ni tako.

V samem začetku sem začutila svojo lastno SMA, ki me je zelo presenetila (predvsem to, v kolikšni meri je prisotna). Ob rednem izvajanju vaj sem stopila že v večji stik s sabo, kar mi je bilo sicer zelo všeč, a vaje mi še kar niso postale prijetna rutina mojih dni.

In potem so se začeli natrpani urniki, delo in svoje telo sem začela zlorabljati, kasneje sem šla na dopust in rednost pri izvajanju vaj je spet izginila. Seveda vem, da moji podzavesti spremembe niso prav nič ljube…

In ko sem spet pričela izvajati vaje po dopustu, sem ugotovila, da sem ponovno zgubila čutenje stvari, ki sem ga z vajami že pridobila. Zato so mi vaje ponovno postale odvečna neprijetnost in opazila sem, da sem ponovno pričela iskati 1001 izgovor, zakaj res nimam časa za izvedbo vsaj ene vaje.

Hkrati sem zaznala tudi jezo sama nase, da sem že dosegla določen cilj, čeprav je bila to majhna sprememba, pa sem tudi to spet izgubila.

Opažam, da mi otroška kreativnost pri izvajanju določenih gibov absolutno že dolgo ni več blizu. Veliko bližje mi je v tem trenutku truditi se, vlagati energijo v nekaj, čeprav mi je razumsko povsem jasno, da je za nepotrebne stvari porabim močno preveč in hkrati močno premalo vlagam časa in energije v urejanje svojega telesa in posledično življenja, kar na dolgi rok vsekakor ne vodi v sintropijo. Niti spomnim se več ne, da bi kdaj to kreativnost tudi kot otrok sploh imela… vedno je bilo namreč potrebno, da »sem pridna«. Seveda se je to odražalo na togosti in zakrčenosti znotraj mojega telesa, česar pa nikoli nisem zaznavala, saj sem bila vedno izredno gibčna. Zdaj vem, da se zakrčenost odraža lahko tudi drugače, ne zgolj s tem, da človek ni gibljiv…

Sprašujem se, ali je to, da sem se tudi pri izvajanju vaj vedno zelo »trudila« tisto, kar me ni vodilo do željenih rezultatov. Zavedam pa se tudi dejstva, da rezultati z nerednostjo niti niso za pričakovati.

Trenutno sem se znašla v vrtincu nekakšne jeze, občutka nesmisla do AEQ vaj in hkrati zavedanjem, da ravno vaje potrebujem.

Opažam, da bi se veliko raje še nekaj naučila, kot pa sebe sprostila, spustila nadzor…

Morda ni v nalogi prav dosti o samem članku, je pa točno to, kar se je v povezavi s člankom zbudilo v meni.

Laura Gričar Adamič, učiteljica AEQ metode® 1. stopnje