Pri gibanju in športu je zelo pomembno, da nadziramo oziroma posvečamo pozornost, kako določen gib opravimo in ne samo da je delo narejeno. Zelo pomembno je, da kontroliramo oziroma se zavedamo, kako in s katerimi mišicami gib opravimo. Da razumemo princip dela agonistov in antagonistov. Pri krčenju določene mišice je za učinkovitost te kontrakcije ključnega pomena, kako na drugi strani sproščamo oziroma podaljšujemo antagonista.

Pri treniranju, ki je osredotočeno na cilj, je sicer kratkoročni napredek hitrejši, saj nas podrobnosti, kot so:

• kako je bil točno določen gib izveden,
• kaj sem pri tem čutil,
• kako sem sprostil oziroma podaljšal antagoniste,
• kako bi lahko gib naredil lažje,
• kako bi lahko gib upočasnil in naredil kakovojstnejši,
• ali je na obeh straneh narejen enako,
• ali so sproščene mišice, ki za ta gib niso potrebne,
• kako je s težiščem telesa,
• in še mnogo dejavnikov, ki se jim lahko zavestno posvečamo.

Problem nastane, ker se napredek hitreje ustavi, kot tudi ta, da zaradi ne dovolj kontroliranega gibanja in pretiravanja s kontrakcijami in nesposobnosti čutenja podaljševanja antagonistov prej pride do poškodb. Saj se zaradi počasnega ločevanja od telesa in vedno bolj zakrčene membrane in posledično vedno večje prisotnosti senzorne motorne amnezije ne zavedamo in ne čutimo, kako je bil gib narejen oziroma točno katere mišice, smo za gib uporabili. Osredotočenost samo na cilj in ne na to, kako je bil gib pri tem narejen, nas na dolgi rok pripelje do zaustavitve napredka, zakrčenosti telesa, bolj trdih gibov, slabše čustvene zrelosti, slabše motivacije, izčrpanosti, zmanjšane samozavesti in posledično do poškodb in prenehanja udejstvovanja v športu ali delu.

Na nasprotni strani je osredotočenost, na to, kako je pri določenem delu bil gib narejen. Katere mišice si za določen gib skrčil, katere sprostil oziroma podaljšal, kako gib narediti bolj mehko, bolj počasi, bolj tiho, bolj elegantno, lažje. Zavestno nadziranje telesa in ukvarjanje s tehniko naredi šport bolj zanimiv, predvsem pa športnika bolj efektivnega, sproščenega in uspešnejšega. Sam rezultat pride nekoliko kasneje, je pa kariera takega športnika bolj trdna, dolga in uspešnejša. Predvsem pa brez poškodb in nepotrebnega dela in stresa. Pri pisanju tega članka mi pride na misel knjiga Nejca Zaplotnika ”pot”.

Sam sem imel v določeni meri kar srečo, ker sem začel trenirati v klubu in tudi v športu, kjer je bila tradicija, da si moral delati s tehniko. Sicer si veljal za ”konja” ali ”durota” tako se je reklo, če si veslal po brzicah na moč. Učili so nas čakati vodo, uporabljati tokove reke in robnike čolna, namesto mišic. Pri nas se je reklo, da veslaš z močjo in ne na moč. Po tej strani sem imel kar srečo. Po drugi strani pa sem veliko treniral sam in imel sem starejše vzornike, ki so bili seveda boljši od mene. S slabo samopodobo in željo, da se dokažem pa seveda tudi z neznanjem, sem hodil čez svoje sposobnosti in si tako kvaril tehniko in telo. Za doseganje ciljev sem pretiraval in tudi seveda bil preveč osredotočen na cilj in ne toliko na tehniko in kako delam. Bil sem površen in vihrav. Seveda pa tudi neurejenost okolja in nezmožnost točno videti, kje v določenem delu življenja sem, je prispevalo k temu, kako je potekala moja tekmovalna kariera, mladost in življenje. Sicer sem imel srečo, da razen zvitega gležnja nisem imel drugih poškodb. Šele sedaj vidim, koliko škode pa mi je v športu, na telesu in v življenju prinesel ta zvit gleženj. In sedaj bolje dojemam, zakaj.

Sedaj kot starejši človek čutim vse posledice nepravilnega gibanja. Ne samo v športu. Predvsem v delu sem vedno hitel, delal ”ruke” in šel vse čez ”hrbet”. Res nisem spoštoval telesa oziroma sem mislil, da zmore vse in da zanj ni važno. Bo že. No, sedaj se tega zavedam in tudi nekoliko bolje razumem, zakaj je tako in zakaj je bilo tako. Poskušam to spremeniti z vsakodnevnim zavedanjem, opazovanjem in učenjem. Gre mi počasi in velikokrat se zaradi tega ne počutim dobro. Vendar ko pogledam nazaj, vidim, da sem naredil že kar velik napredek. Tudi kot trener sem sedaj zelo drugačen kot prej, kar pa mislim, da za okolico in naše uspehe trenutno ni tako dobro. Preprosto se nočem več izčrpavati in tudi ne tekmovalcev, ki jih treniram. Grem po principu, hočem, zmorem. Nekateri to razumejo nekateri pa pač še ne. Predvsem pa upam in se trudim, da tega svojega dosedanjega vzorca ne bom prenašal na svoje otroke.

Dejan Testen, učitelj AEQ metode 1 stopnje in učitelj AEQ dihanja 1 stopnje