GLAVNA SPOZNANJA, KI SEM JIH RAZVILA NA SEMINARJU
Verjetno smo se vsi že srečali z napotkom, ko si v stresu ali stresni situaciji poskušaj umiriti svoje dihanje in prični dihati globje. In ta napotek smo vsi tudi že preizkusili na svoji koži, in kakorkoli je deloval. Zaveden vpliv na dihanje spremeni dihanje, a če pomislimo malo globje, spremeni ga le v tem času, ko razmišljamo o njem in ga zavedno korigiramo. Kaj se pa zgodi, ko prepustimo dihanje avtomatiki? Dihanje gre v stari vzorec in dihamo ponovno enako kot pred izvedbo manipulacije dihanja? Z rednimi izvajanji različnih tehnik dihanja seveda, do neke mere napredujemo oziroma spremenimo dihanje, ali lažje zadržimo dih, ali lažje podaljšujemo vdih ali izdih, povečujemo toleranco na CO2,… ampak ali smo se kdaj vprašali, zakaj pa sploh dihamo tako kot dihamo? Kaj nas je do tega pripeljalo?
In ravno ta vprašanja so se vedno pletla pri meni v ozadju, ob izvedbi katerekoli dihalne tehnike. Tudi med delom s strankami opažam zelo nefunkcionalno dihanje, tako v mirovanju ob ležanju na hrbtu kot med izvedbo vadbe. Opazi se plitko hitro dihanje, ne vključuje se trebušna prepona in velikokrat niso niti sposobni z zavestno kontrolo popraviti dihanja.
Seminar mi je omogočil vpogled v ozadje nefunkcionalnega dihanja, torej zakaj prihaja do takih sprememb. Telesni sistemi ne lažejo, telesni sistemi pokažejo dejansko sliko kaj se dogaja v telesu in če je dihanje nefunkcionalno, to pomeni, da se nekaj na podzavestni ravni dogaja v našem telesu. Nekaj nas je v svojem okolju močno oviralo, omejevalo, ogrožalo in spravljajo v nemoč, da je bila edina možna prilgoditev v tistem trenutku zakrčitev memebrane in prilagoditev dihanja. Podzavesten strah, ki se je razvil v trenutku naše nemoči še je vedno prisoten v naši sedanjosti, čeprav se trenutno ne nahajamo več v enaki situaciji kot v preteklosti. Vendar s tem, ko tega podzavestnega straha nismo nikoli ozavestili, nas podzavest še vedno pelje v dogodke, kjer si ta podzavestni strah ponovno potrjujemo. In če smo v sedanjosti v podobni nemoči kot v preteklosti, potem je enostavno logično zakaj je naše dihanje še vedno nefunkcionalno in se kljub izvajanju dihalnih tehnik ne izboljša v avtomatizmu delovanja.
Torej dihanje nam le pokaže, kje so naše rane, kje so naši vzorci, ki nas spravljajo v nemoč in ki narekujejo potek našega življenja tudi v sedanjosti. Preko izvajanja AEQ dihalnih vaj se zavemo, zakaj tako delujemo v sedanjosti na podlagi svoje preteklosti. AEQ dihanje nas spravi v določenih trenutkih v isto nemoč, kot smo bili v preteklosti in takrat se nam marsikaj utrne, aha zato je to tako.
Tudi sama sem opazila, da kljub navidezno lepemu otroštvu je bilo kar nekaj situaciji, ki so me ovirale, ogrožale in omejevale ter sem zato razvila SMA, da sem lažje preživela. Danes ko mi ta SMA ne služi več, jo pa še vedno tovorim seboj, mi le ta podzavestno otežuje delovanje v sedanjosti. Strah pred zapustitvijo, ki sega globoko v otroštvo, to je le nekaj mesecev moje starosti me še danes spremlja, nenehno se hočem dokazovati, da sem dovolj dobra, da me nekdo ne zapusti in vedno želim ustrezati drugim. Tako si posledično ne znam postavljati mej in delujem predvsem po moški desni strani, saj morem urediti vse sama, da se dokažem, da sem odgovorna. Vsa ta spoznanja so prišla že v megli z AEQ metodo, sedaj z AEQ dihanjem pa se je megla razblinila in slika je postala jasna.
ANJA JAUŠOVEC, učiteljica AEQ®metode 1. stopnje in AEQ® dihanja 1. stopnje
