Kmalu po opravljenem izobraževanju za učitelja AEQ metode 1. stopnje sem se začel odločati, kako nadaljevati šolanje. 2. stopnja osnovne veje ali 1. stopnja AEQ dihanja? Bolj me je potegnilo na dihanje in tako sem šel. In mi je dalo vetra. Od izobraževanja bo počasi minilo eno leto, jaz pa moram priznati, da se mi stvari še vedno niso posedle. Izobraževanje mi je odprlo toliko področij za »obdelavo«, da včasih komaj uspevam usklajevati vse. Že tekom izobraževanja so bile moje reakcije na izvajanje vaj in poslušanje snovi precej močnejše, kot na osnovni 1. stopnji. Spomnim se, da nisem »prespal« zgolj dveh ali treh vaj, pri ostalih me je podzavest vztrajno »izklapljala iz omrežja«. In nekako tako se je tudi nadaljevalo, čeprav se kar nekaj časa niti nisem zavedal, da je moja reakcija na novo pridobljeno znanje in pristop tako konkretna.

Trenutno bi rekel, da je moje razumevanje in tudi dojemanje AEQ metode veliko globlje in bolj celostno, kot pred enim letom. Dobil sem veliko širine in globine, predvsem pa več skromnosti v smislu, da se je zmanjšal moj napuh glede tega, kar že vem in razumem. Vedno večje in realnejše soočanje s svojo temo mi daje izkušnje in prizemljenost, ki jih tudi veliko jasneje in konkretneje lahko prenašam na stranke pri predajanju znanja dalje. Pri sebi opažam veliko več mirnosti in postavljenosti pri poučevanju, hkrati pa se tudi zmanjšuje moja potreba po razlaganju nečesa, česar še ne razumem ali ne vem dovolj dobro.

Hkrati z vsem napisanim pa na drugi strani čutim stalno prisotno izgubljenost, izmikanje tal pod nogami in razpadanje iluzij, ki je včasih prijeten aha-moment, spet drugič potres, da se komaj lovim. Trenutno stanje dojemam kot hojo sredi snežnega meteža, kjer ne vidiš kaj dosti okoli sebe in te vsake toliko sune sila vetra, luč v daljavi pa se pokaže ravno toliko, da se spet nekoliko orientiraš in nastaviš smer hoje. Marsikateri stari vzorci delovanja se mi upirajo in ne delujejo več, a so še vedno tu. Novi še niso vzpostavljeni in učinkoviti do te mere, da bi dajali konkretne rezultate. Tako plavam nekje v vmesnem prostoru nedorečenosti, poskusov in napak. Stabilnost in smer mi v tem času še toliko bolj daje redna praksa AEQ vaj, AEQ dihalnih vaj in protokolov, saj tako ohranjam občutek in vero, da se bo tudi to vmesno obdobje prej ko slej končalo. In da bom z vztrajnim nadaljevanjem po tej poti dosegel tisto kritično točko spremembe in nezavedne kompetentnosti, ko bom lahko pogosteje uporabljal 1. Newtonov zakon in plul s tokom, namesto da moram z uporabo 3. Newtonovega zakona toliko veslati, obračati in popravljati smer.

Izobraževanje za učitelja AEQ dihanja 1. stopnje zame tako predstavlja precejšen izziv in hkrati priložnost, da pošteno »renoviram« svoje življenje. Potisnilo me je v območja, katerih sem se v preteklosti izogibal, a so hkrati to tudi tista področja mojega življenja, ki potrebujejo največ urejanja in s tem nosijo zame največji potencial za izboljšanje kakovosti življenja. Najbrž bosta čez nekaj časa ta zapis in refleksija dobila tudi epilog in drugačno noto, a trenutno sta, kakršna sta. Sem pa kljub zapisanim občutkom globoko hvaležen in tudi ganjen v trenutkih, ko se megla nekoliko razprši in snežni metež pojenja, saj se pod vsem tem kaosom pokaže tudi izjemna globina – lepota in tudi ljubezen, ki sem jo sposoben in pripravljen videti in čutiti. In to mi daje smer, motivacijo in smisel, kam želim v prihodnosti večkrat zahajati in tudi odgovor na vprašanje »zakaj?«, ki si ga zagotovo vsak med nami večkrat postavi.

Nace Janežič, učitelj AEQ dihanja 1. stopnje