Veliko je bilo vtisov v tednu seminarja in veliko vtisov, spoznanj dognanj in tudi vprašanj v tednih po seminarju. Na splošno se mi zdi seminar učitelja dihanja velik doprinos seminarju 1. stopnje metode. Zdi se mi, da bi bila zame osebno velika napak, če bi šel direktno na naslednjo stopnjo metode. Vtisi in spoznanja niso še povsem popredalčkani, moje trenutno razumevanja in sprememba sta sledeča.

VPLIV SEMINARJA NA RAZUMEVANJE DIHANJA

Bistveno spremembo razumevanja dihanja opažam pri delu s strankami, saj zdaj bolje razumem in tudi znam razložiti stanje, v katerem so. Seminar dihanja mi je dal manjkajoče dele sestavljanke v razumevanju vsebine 1. stopnje in se tako zelo dobro dopolnjujeta. Največji vtis mi je pustila razlaga vloge AEQ dihanja v odnosu do AEQ metode, kjer je dihanje dodatek sami metodi. Osebno sicer nikoli nisem šel v to, da bi delal samo dihanje, vidim pa to tendenco pri ljudeh, ki se učijo AEQ metodo. Ker je hitreje, vendar hitreje ni vedno boljše. Oziroma hitro je hitro prehitro.

Največji vsebinski doprinos seminarja je bila razlaga odnosa med čustveno zrelostjo, čustveno učinkovitostjo in dihanjem. Kot trenutno razumem stvari, bi lahko v dveh stavkih razložil, kaj je razlika med AEQ dihanjem in ostalimi metodami, ki se ukvarjajo z dihanjem: AEQ dihanje se na prvem mestu ukvarja s tem, zakaj je človek nehal učinkovito dihati in s tem, da stranka spozna, kakšem vpliv ima preteklost na njegovo sedanjost (dihanje). To je po mojem bistven doprinos AEQ dihanja in na drugi strani področje, ki drugim metodam manjka. Zdaj tudi razumem, kaj pomeni učiti nekoga dihalnih tehnik brez ustrezne razlage, kaj to za sabo potegne. Za zmernega rekreativnega športnika brez težav morda ne veliko, za kroničnega astmatika pa marsikaj.

Zdaj bolje razumem, zakaj moram stranko najprej učiti AEQ metodo z vajami in šele kasneje dodati AEQ dihanje. Pred seminarjem sem mislil, da bom od zdaj naprej vsako stranko začel učiti preko dihanja, tudi v preteklosti sem veliko ljudi učil “pravilno dihati”, kakor smo se učili npr. pri Maxwellu. Do sedaj sem bil mnenja, da je dihanje super vstopna točka v parasimpatično stanje, ki bo postopoma začelo reševati kronične težave ljudi. Zdaj vidim, da je stvar veliko bolj kompleksna.

VPLIV SEMINARJA NA MOJE VEDENJE

Vpliv dihanja na moje osebno vedenje malo težje opredelim, saj se AEQ dihanja učim še več kot 1 leto, natančneje istočasno sem se začel učiti tako AEQ metodo kot AEQ dihanje. Na splošno lahko rečem, gledano nazaj, da je vpliv AEQ dihalnih vaj večji kot vpliv klasičnih vaj iz 1. stopnje. Sploh pa je to opazno pri modulih. Dihalna prekinitev se mi je v enem letu povišala iz poraznih 10-12 sekund na 22-24 sekund, kar smatram za velik premik. Predvsem zato, ker module delam povprečno enkrat tedensko, dihalna prekinitev pa ostaja enaka. Lahko bi rekel, da nisem postal odvisen od izvajanja dihalnih modulov. Zavedam pa se, da taka prekinitev ni optimalna in tega, da bom moral za višjo prekinitev povišati čustveno zrelost.

Tvoja razlaga, da za višanje čustvene zrelosti potrebujemo dogodke, je pozitivno vplivala na moje vedenje. Nehal sem se izogibati neprijetnim situacijam, katerim čustveno nisem povsem dorasel, nisem pa šel v nasproten ekstrem, kjer bi ves čas iskal take situacije. Premišljeno grem v situacijo, za katero smatram, da mi nudi priložnost za rahlo spremembo vedenja na bolj optimalno. V največji meri se ravnam po nivoju energije, ki jo imam trenutno na voljo. Zavedam se, da za drugačno reakcijo/vedenje potrebujem zavestno delovanje, ki je mogoče le ob presežku energije. Seveda v praksi ne gre vedno vse po načrtu, vendar mi te smernice služijo za postopen premik v pravo smer.

Če povzamem, je glavna razlika v razumevanju dihanja in mojem osebnem ravnanju ta, da se manj osredotočam na vaje/module in več na spremembo vedenja. Razmišljam o sebi, kakšen sem, zakaj sem tak, kako se vedem, kako bi se lahko bolj čustveno zrelo vedel in kako ustvariti pogoje, da bo ta sprememba mogoča. O tem se veliko pogovarjava s partnerko, saj sedaj razumeva, da se morava spreminjati oba hkrati in tudi pomena tega, da greva s približno enako hitrostjo v spremembo. Je pa ravno tako kot si njo/naju opisal na seminarju; kako se njena podzavest upira moji spremembi. Je zelo težko to sprejeti in preseči, ampak je ključ v tem, da razumeva, kaj se dogaja in zakaj se to dogaja. To daje zaupanje v to, da delava pravilno stvar, čeprav so občutki na trenutke zelo nasprotujoči. Predvsem pa daje zagon, da ne odneham, ko je težko, se samo malo upočasnim ali ustavim, zajamem sapo, si dam čas in potem dalje. Podobno kot dolg in težaven vzpon na goro; bistveno je zaupanje v pot in vodnika ter nato primeren tempo hoje. Kdaj imaš sicer krizo, kaj ti je tega vzpona sploh treba, v takih trenutkih zelo pride prav družba ostalih pohodnikov in skupinski duh.