V zadnjih letih sta zelo popularni tezi: a) na napakah se učimo in b) ni pomembno kolikokrat pademo, pač pa kolikokrat se poberemo. Rekel bi, da to drži samo deloma. Če napake ponavljamo znova in znova ali pa padamo in se pobiramo znova in znova ter ničesar ne spremenimo, potem se iz tega ne moremo zares nečesa naučiti. Vse kar na tak način delamo je nezrel odnos in izčrpavanje samega sebe, ki vodi v prehitro entropijo.

Nasprotno pa je v primeru, ko se svojih napak resnično zavemo, jih analiziramo in jih poskušamo popraviti ter v prihodnje zavestno drugače delovati. Takrat se na napakah resnično tudi učimo. Torej vedno je potrebno analizirati trenutno stanje in se zavedati kje se trenutno nahajamo. Šele potem lahko zavestno vplivamo na našo prihodnost ob vedenju kam želimo iti oz. kaj želimo doseči. Vsak neuspeh v življenju lahko razumemo kot stopničko, ki nas približa in ne oddalji od našega cilja. S takim pristopom lahko v življenju dosežemo in uresničimo vse realno zastavljene cilje. Zavedati se moramo, da vse to ne pade samo z neba, ampak zahteva vložek časa, energije in pozornosti.

Majhni otroci znajo lepo kombinirati te tri parametre. Pa naj si gre za učenje prvih korakov in osvajanja hoje ali obvladovanje nove igrače in igre. Vzamejo si čas ter radovedno in pozorno raziskujejo kako lažje in udobneje izpolniti željo in doseči cilj. V to vložijo primerno količino energije, ki jo spontano pridobijo s počitkom in hranjenjem. Seveda mora biti za to izpolnjen pogoj primernega okolja, ki otroka ne ogroža, omejuje ali ovira.

Zadnje čase tako delovanje pri otrocih ni več tako samoumevno. Pritiski staršev (vpliv okolja) v družinah so vedno večji, kar močno vpliva na otroke. Tudi oni postajajo vse bolj neučakani in primorani kršiti fizikalne zakone o času. Pri odraslih je to postalo že običajna praksa. Pomanjkanju časa botruje  hiter tempo življenja, ki ima za posledico povečano porabo energije. Glede na to, da jo je danes v izobilju, to vsaj kratkoročno niti ne predstavlja pretiranega problema. Težava se pojavijo, ker hitremu tempu sledi precejšen upad pozornosti.  To pomeni, da smo oropani za drobne radosti življenja. Težje izpopolnjujemo veščine in postajamo vse bolj površinski. Obenem povečamo verjetnost za nastanek poškodb in prehitrih degenerativnih sprememb na fizičnem telesu in nezrelih odnosov z okoljem v katerem živimo. Kvantiteta nadvladuje kvaliteto.

AEQ vaje nam pomagajo preiti nazaj k bistvom radosti, prijetnih občutkov in uživanju v napredku kvalitete. Če nam je med vajami težko in neprijetno, se moramo zavedati, da nekaj ne delamo prav. Lahko so to ovire iz našega telesa ali iz naših prepričanj, ki jih nosimo v sebi. Vaje nam pomagajo razumeti kako in zakaj čutimo svoje telo in kaj ob tem občutimo. Velikokrat smo razočarani nad iluzijo, ki jo imamo oz. smo jo imeli nad samim seboj in našim okoljem. Vendar se za to ne smemo obsojati, saj je to posledica SMA in SMI, ki smo jo bili primorani razviti v okolju v katerem smo živeli. Vaje nam pomagajo, da se učimo konstruktivno uporabljati svoja čustva in pozitivno vplivati na okolje. Na tak način smo vedno bolj učinkoviti in SMA se zmanjšuje. Potreba po zakrčenih mišicah je vedno manjša in uživamo v spontani širini svojega telesa in čustev.

S ponavljanjem in pozornim izvajanjem vaj na različne načine, se učimo izvajanja prijetnih in vedno bolj kompleksnih gibov,  v katerih pričnemo uživati. Pri tem moramo imeti na razpolago zadostno količino časa in energije, ki smo ju pripravljeni v vaje vložiti. Če ne premoremo katere od teh vrednosti, moramo najprej poskrbeti za to in šele nato lahko učinkovito izvajamo AEQ vaje. V nasprotnem primeru je učinek vaj bistveno manjši ali ga sploh ni. Skozi pozorno izvajanje vaj se naučimo racionalno izvajati gibe, brez nepotrebne porabe energije in nepotrebnih dodatnih gibov. Ko enkrat razumemo tak pristop in se zares začutimo, lahko prenesemo vse skupaj tudi na ostala področja v našemu življenju. Zavemo se kje in zakaj smo potratni  z energijo, kje smo neučinkoviti, kje živimo v iluziji, itn. Analiziramo stanje in zavestno spreminjamo naše delovanje. S časoma se pričneta spreminjati tako naša funkcija kot naša struktura.

Bistvo našega uspeha je v ravnovesju. Najti primerno ravnovesje med obremenitvijo, obveznostmi in potrebami. Pomembne stvari v življenju zahtevajo potrpljenje in vztrajnost. Potrebno je vložiti čas, energijo in primerno pozornost. Ponavljanje in vložek časa je danes večini postalo dolgočasno in potratno. Večina ljudi bi rada svoje želje in cilje dosegla takoj, brez vložka truda. Radi bi vseskozi jezdili na vrhu vala in pobirali samo češnje z vrha smetane. Tako stanje je seveda nerealno in slej ko prej se val poruši. Nenehno stanje dopaminske stimulacije ni mogoče in naravno. Posledica so razočaranja, depresije in številne odvisnosti. Z AEQ vajami uspemo spet najti naše ravnovesje. Razumemo, da ne moremo biti vedno na vrhu vala in so ti dogodki redki in nagrada za naše prizadevanje, v kateri potem lahko uživamo.

AEQ vaje nam pomagajo pri analizi samega sebe. Razumemo kakšni smo do sebe, kaj delamo prav in kaj narobe. Dojamemo kaj v preteklosti vpliva na naše obnašanje in reakcije v sedanjosti, čeprav za to ni več nobene potrebe. Proučevanje odzivov med vajami nam omogoča, da jih prepoznamo tudi v vsakdanjem življenju in potem jih lahko spreminjamo ter zmanjšujemo mišično napetost. Sprostitev mišične napetosti nam prihrani veliko energije in poveča občutenje sebe in okolja. Spoznamo kdo zares smo mi sami.

Erik Mlinar, učitelj AEQ metode 2. stopnje, učitelj AEQ dihanja 1. stopnje