Ko zavestno nismo sposobni izvesti usmerjen gib telesa, oziroma z zavestnim namenom premakniti določen sklop mišic, si z jasnim dotikom učitelja pomagamo, da informacija prodre v zavest.

Dotik je pomožno orodje, ki pomaga učencu razumeti smer kamor mora usmeriti pozornost.

Beseda je enako orodje kot dotik, saj z omenjanem delov telesa, oziroma lociranje predela telesa, ki v gibanju sodeluje, učenec lažje poda ukaze svoje zavesti v telo.
Samo enostaven opis giba, ki se med vajo izvaja je največkrat premalo za učence, ki se z vajo srečujejo prvič. Z jasnim besednim opisom lokacije, katere mišice v gibanju sodeluje, in opisom kako sodelujejo v gibanju: sprostitev ali napenjanje mišice učenec izvajanje giba bolje razume.

V primeru globoke SMA je zanimiva kontradiktornost stanja učenca, ki ima SMA a je lahko dejansko športnik, vedno v gibanju, pogonu, akciji. Saj v primeru da želi opraviti samo določen gib, tega ni zmožen. Tega se mora naučiti. Skozi učenje zmanjšuje SMA.

In ravno zato, ker je SMA tako močna potrebuje z besedami dobra navodila, da njegova zavest »prebije« do lokacije kjer je prisotna SMA. Dodatne dotik še poveča
občutenje tega dela telesa, da zavest lažje prenese informacijo do telesa.

V prvem delu spoznavanja AEQ si ne predstavljam učenja vaj brez dotika, brez jasnih besednih napotkov, ker je bila moja SMA tako globoka da sem zelo malo razumela. V kasnejšem učenju in danes, lažje brez dotika s prebranimi navodili poglobljeno zavestno dosežem skoraj vse predele svojega telesa in učenje vaj nadaljujem bolj samostojno.

Ivana Buble