Pri branju članka sem razmišljal kako bi predstavil temo skozi moj (bivši) poklic. Zavedati se moramo, da so odnosi med obremenitvami (ki so potrebni za dosego zastavljenega cilja), telesnimi zmogljivostimi in gibalno inteligenco/znanjem/organsko organiziranostjo, definirani z občutki ugodja, nelagodja in bolečine.
V kolesarstvu velja in je spodbujan pristop »no pain, no gain«, brez bolečine ni napredka. Tak pristop, nam sicer prinaša hitre rezultate, a se kajkmalu napredek ustavi. Do bolečine pride, če je telesna obremenitev nad zmogljivostmi in gibalno inteligenco. V tem primeru se entropija povečuje sorazmerno z bolečino. Ob primernem času kolesar mora dati vse od sebe (tekmovanja), a na treningih velikokrat silimo v to cono zaradi neznanja, ega in potrebi po dokazovanju. Če trmasto vztrajamo pri premagovanju samih sebe, lahko zaradi vedno večjega nereda, pričakujemo poškodbe, obrabe in bolezni. V tem primeru je dihanje izključno na usta.
Kot kolesar sem veliko treniral sam. V zadnjih letih ko sem veliko časa posvečal izobraževanju o dihanju, sem spremenil način treninga. Veliko več je bilo dihanja na nos ali kombinacije vdiha na usta, izdiha na nos. V tem primeru je bila obremenitev še zmeraj manjša od mojih zmožnosti, a nad nivojem gibalne inteligence, znanjem, organske organiziranosti. Takrat sem čutil nelagodje. Zmogel sem.
Zadnje leto kolesarske poti, sem treniral drugače, dirkal pa tudi. Z aerobnim treningom, bolj učinkovitem dihanjem, dihanjem na nos, učenjem, in boljšem čutenjem telesa (manjša SMA, SMO), je bila skoraj vedno telesna obremenitev znotraj mojih zmožnosti. Zahtevnost je bila manjša kot moja trenutna gibalna inteligenca, znanje, organska organiziranost. Čeprav je merilnik moči kazal visoke številke, je bil trening prijeten, obvladal sem to kar sem počel. Pri taki obremenitvi lahko dihamo skozi nos, samo ko čutimo da »ZNAMO« opravljati to kar počnemo, mojstrsko.
Ko sem začel kolesariti 20 let nazaj, sem nezavedno izbral pristop push. Ker je bilo to pri nas običajno, iti preko sebe, premagati telo, bolečino. Trpeti. Tak pristop mi je sicer dal hitre rezultate, po dobrih dveh letih, sem postal svetovni prvak v kategoriji do 23 let. Kot poklicni kolesar, je še nekaj let šlo, potem pa se je ustavilo. Zloraba telesa, proti kateri sem dobival bitke, se je pokazala v tem, da je telo začelo dobivati vojno.
Za vrhunske rezultate, ki bi bili stalni in ne samo »prebliski«, bi moral najprej povečevati gibalno inteligenco, znanje in organsko organiziranost. Šele potem nam to pomaga dvigniti zmoglivost. Za tem lahko dvignemo obremenitev. Gibalno inteligenco dvigujemo z AEQ® vajami in zavesnim pristopom k vadbi, gibanju in delu. Na tak način lahko dosežemo mojstrstvo na svojem področju ki je blizu genetskega potenciala. Tak sistem ne velja samo na področju športa, ampak tudi na ostalih področjih življenja, čustvih, medsebojnih odnosih, poslu, šolanju, itd… Vendar tak pristop zahteva veliko več časa, znanja in razuma, kot pristop skozi trud in bolečino.
Jani Brajkovič, učenec AEQ metode®3. stopnje
