Odkar se ukvarjam sama s sabo oz. s tem kdo smo, sem vedno dojemala telo in um ločeno, kar opazim šele sedaj. Miselnost je, da za telo poskrbimo z zdravo prehrano, športno aktivnostjo in splošno higieno. Za um poskrbimo z meditacijo, čuječnostjo in pozitivni afirmacijami. Ubistvu pa to ni povezovanje fizičnega in psihičnega stanja človeka, vendar obravnavanje vsakega dela posebej. Duhovni del povezujemo z vzhodom, na zahodu se predvsem ukvarjamo s fizičnim delom telesa. Predvsem se moramo začeti ukvarjati z občutki, čustvi in somo, ter jih povezati z našim fizičnim in psihičnim stanjem, ter na splošno s življenjsko pozicijo v kateri se nahajamo.

Glede energije je veliko povedanega, napisanega in tudi osebno sem že marsikaj preizkusila (različne terapije). S to razlago določeno vedenje, ki sem ga imela, končno znam umestiti na pravo mesto. Življenjska energija se nahaja v jedru, pod membrano, kjer sta združena um in telo. To se predvsem nahaja v trebušni votlini, od kjer dobimo največ informacij kaj čutimo. Ta energija vpliva na um s tem ustvarja misli, želje in podobo, telo pa se nanjo odzove z gibanjem. Biološko energijo pa mišice ustvarjajo skozi pretvorbo kemične energije hrane in tekočine ob prisotnosti kisika in ogljikovega dioksida. Tukaj pride do pomembnosti načina našega dihanja, saj le ta povezuje telo in ego. Dihanje je bolj napačno ob večji ločenosti med telesom in egom.

Kar čutimo v sebi, znotraj sebe, privlačimo tudi v zunanjem svetu. Zato se nam ponavljajo vedno podobne situacije, kar pa pozitivne afirmacije in meditacije ne odpravijo. Najprej se moramo občutka zavedati in razumeti, kako to vpliva na naše življenje. Samo s tem spoznanjem in z iskanjem načina, kako uporabiti to življenjsko energijo za izboljšanje odnosov, situacij in življenja nasploh, lahko privede do sprememb.

Pretok življenjske energije omejuje zakrčenost membrane, kar povzroča kasneje trajno popačitev zaznavanja občutkov in impulzov iz telesa. Um in telo se vedno bolj oddaljujeta, zmanjšanje učinkovitosti dihanje (in znižanje CO2 v krvi), pa vpliva na to, da ima organizem manj energije in s tem težje zaznamo telesne občutke, ki so seveda v veliki večini neprijetni. S tem jih tudi lažje nadziramo. Psiha in soma se ločujeta, prav tako tudi zavedanje ki je omejeno na površino telesa. Trebušna prepona se postavi med telo in ego, ter zavira impulze, ki prihajajo iz spodnjega dela telesa, da jih ne zaznamo. Uravnava tudi, koliko biološke energije bo namenila zaznavanju čustev in gibanju in s tem vplivala tudi na potrebno “neučinkovitost” našega dihanja, da lahko živimo “mirno”.

Za odpravo SMA, ki je vzrok izgube povezave med telesnim in energetskim delom telesa, ni dovolj le znanje, da jo je potrebno odpraviti. To moramo tudi dojeti, kar pa storimo tako, da zaznamo pretok energije in občutimo telesne občutke in čustva. Da pa občutke spravimo na površje, moramo sprostiti membrano, kar pa je zelo težko delo, saj nas je ravno ta zakrčenost membrane obvarovala v otroštvu. Preprečila je namreč izražanje naših čustev zato, da smo bili sprejeti. Otroci predvsem niso smeli izraziti jeze, morali so biti nemoteči za okolico, s strahom so se morali spoprijemati sami. Z zakrčeno membrano imamo naše občutke in čustva pod nadzorom, v kolikor jo bomo začeli sproščati, bomo neprijetne občutke sprostili na plano. Tega pa si ne upamo, saj nas je preveč strah posledic izražanja. Vsi v sebi nosimo predvsem veliko strahu, ki smo ga nabrali v otroštvu in skozi odraščanje, pa danes v taki meri sploh ni več potreben. Vendar je še vedno prisoten, čeprav se ga ne zavedamo.

Če bi popustili s kontrolo telesa in z zavestnim nadzorom vseh situacij, bi se prvo morali soočati z vsem “prekletstvom” preteklosti. Vendar le tako, bi spustili na dan in končno v polni meri sproščenosti, občutili tudi pozitivne občutke, ter se jim tudi predali. Naučeni smo, da se jim ne smemo, oz. se jim lahko le redko kdaj. Navade prednikov so težko delo in odrekanja, kar pa danes, zaradi tehnologije in udobnega življenja, v taki meri ni več potrebno.

V kolikor “preveč” užitka vnašamo v življenje smo s strani okolice označeni, kot da smo leni oz. da nam je življenje ugodno postlano. Dobimo občutek, da se moramo teh opazk braniti in jih podpreti z argumentirano razlago, od kje in od kod nam takšno “udobje”. V kolikor nimamo vere vase in podpore telesa, nam z lahkoto predramijo tisti občutek strahu, da ne delamo dovolj, da življenje jemljemo preveč lahkotno in da bomo v prihodnosti za to že kaznovani.

Danes za telo poskrbimo s hitrimi rešitvami, obisk zdravnika in lekarne. Čeprav se vedno bolj govori, kako pomembno je psihično stanje, zanj ne znamo prav dobro poskrbeti. Preberemo kakšno knjigo, umirjamo um skozi različne gibalne in dihalne tehnike, ne znamo pa povezati obeh polov UMA in TELESA. Ne znamo, ker se niti ne zavedamo, da sta ločena. Hkrati pa imajo možgani sposobnost proizvajati substance in hormone, ki nam ustvarijo neke lažne občutke užitka in s tem preglasijo “negativne” občutke in čustva, ki se oglašajo iz globine telesa. S tem načinom, um začasno zmaguje v boju s telesom in telo začnemo sami zapostavljati. Mislimo, da ga moramo premagati in začnemo tekmovati z njim. Ubistvu se pa ne zavedamo, da tekmujemo sami s sabo. S tem ko si um zastavi določen cilj, ki ga telo ne more doseči, ali zelo težko, s tem sami sebi nakopljemo dodaten stres in pritisk. Takrat še bolj zakrčimo membrano, potlačimo občutke globoko v telo in brez milosti sledimo navodilom našega uma. Dlje kot na ta način izigravamo svoje telo, težje poplačilo nas čaka, ki pa definitivno ni prijetno. Ko pa um izgubi nadzor, pa se kar naenkrat srečamo s svojim nezavednim delom sebe. Takrat nam ponavadi marsikaj ni jasno, zakaj se to dogaja, kako je do tega prišlo in od kje- dejansko srečamo del sebe, ki ga zavestno ne poznamo.

Sama imam zelo, zelo močan odpor do izvajanja dihalnih vaj in protokolov. Marsikdo je izrazil, da je imel enake občutke pri AEQ vajah, kar jaz v tako močni obliki nisem zaznala pri sebi, saj je bilo po prvih “šokih” stanje že relativno kmalu veliko boljše. Pri dihanju pa se mi zdi, da me je vedno bolj strah tega, da bom z izboljšanjem dihanja, dvignila življenjsko energijo, ter jo prenesla na izhodne točke (stopala, dlani, obraz, usta in oči). In na mojo akcijo bo sledila reakcija… Že zdaj sem naredila ogromno sprememb in ta pot ni lahka, ko prejemaš občutke znotraj sebe in potem še reakcije okolice. Hkrati pa me je aktivno izvajanje vaj pripelje do najprej slabega fizičnega in psihičnega stanja. Nekako se temu upiram, čeprav zavestno vem, da je nujno potrebno in brez tega ne bo šlo. Hkrati mi je izvajanje vaj naporno, ker se zavedam v kako slabem stanju je moje dihanje. To pa pomeni, da sta moje telo in um še vedno zelo ločena. Odkar izvajam Aeq vaje sem v enem letu zelo napredovala (govorim o lastnih občutkih znotraj sebe, v veri vase, opuščanju strahu in v urejanju odnosov). Vedno bolj prihajam do odgovora, da se bojim boljšega stanja, ki bo sledil kratkotrajnemu poslabšanju. Da se moj strah ne navezuje toliko na entropijo, kot pa na sintropijo, ki bi po tem nastala. Saj je moj nezavedni del bolj domač s slabim počutjem, bolečinam, kaosu, hitenju, kot pa z umirjenostjo, urejenostjo in lahkotnostjo.

Teja Šinkovec, Učiteljica AEQ dihanja 1. stopnje