Metodo AEQ vse bolj doživljam kot wake up call. Če smo kršili naravne zakone, moramo najprej sprejeti to dejstvo in seveda posledice. In ne da se zavrteti časa nazaj, niti dobiti odpustka, ker tega nismo vedeli.

Pri zdravniku specialistu sem pred kratkim dobila zdravila s konkretnimi stranskimi učinki za bolezensko stanje, ki se je pojavilo že v otroštvu in prijazno povabilo, da se lahko oglasim čez pol leta in dobim nova zdravila. Na poti domov me zajame nemoč in kmalu zatem bes, da mi tega ni treba, da se mi ne da več. Stanje me moti, jezi, žalosti prav zaradi pomanjkanja energije. »Tablete bom vrgla skozi okno« slišim svoj glas ali glas otroka. Spomnim se preteklosti, ko sem zaradi bolečin obupavala. Danes se tega soočenja po desetih letih zopet lotevam (živela sem v dobri veri, da je izzvenelo) a na drugačen način: malo bolj umirjeno, veliko bolj razumsko: analiza in sprejemanje nastale škode ter delovanje v smer spremembe odnosa do sebe in okolice. Padec na tla. Spet in spet. Metoda AEQ nas uči, kako te padce razumeti in jih zato zmanjšati. Važno je, da se pobereš po padcu ni najbolj modro razmišljanje. Poiskati vzrok je bolj smiselno vedenje. In pri meni je še kako dobrodošla sprememba samogovora, kar se končno res slišim.

Kaj je bilo prej? To se sprašujem v primeru zmanjšanega nivoja življenjske energije (ki zadeva dihalni sistem, presnovo, prebavo…). Je pomanjkanje energije vzrok, posledica ali izgovor za neželeno stanje v katerem se nahajamo. Najbrž vse troje?!

Lahko rečemo, da so pogoji za zmanjševanje sposobnosti produkcije življenjske energije začeli nastajati že v otroštvu. Če je otrok preveč živahen, preveč razigran, preveč glasen, preveč zahteven in podobno ter dobi informacijo, da to kar izraža (svojo spontanost in nezavedna čustva staršev) ni primerno, svoja čustva potlači, spremeni, izkrivi. Ker ne more preživeti brez starševske ljubezni, otrok naredi vse, da ohrani povezanost s starši. Odpove se izražanju svojih občutkov (torej sebe), ker je za preživetje bolj pomembno, da je sprejet. Zanimivo je to, da smo bili kot otroci pravzaprav večkrat krivi in obtoženi, da smo preveč takšni in drugačni. Če je otrok storilec, mora biti kaznovan?! In to za nekaj, kar ni (nujno) kriv?!

Kronična mišična zakrčenost je posledica potlačenih čustev in nastale kontrole nad vedenjem in izražanjem, ki smo se ga priučili v otroštvu. Naše današnje vedenje ni spontano. Naše sposobnosti čustvenega izražanja so veliko manjše kot bi lahko bile, saj nismo imeli pogojev, da bi se tega naučili. V osnovi naš živčno mišični sistem omogoča kompleksnost čustvenega izražanja, ki pa žal ni izkoriščeno. Kot odrasli ne znamo dovolj učinkovito izražati svojih čustev, niti se ne zavedamo svojih potreb in želja ter ne znamo konstruktivno reševati nastalih težav. Razvili smo občutek nemoči, s katerim se je potrebno soočiti in se naučiti, kako to stanje reševati. Ker je izražanje čustev telesno izražanje je temu primerno osiromašeno in poenostavljeno naše gibanje.

Ko preberem, da je učinek zmanjšanega nivoja energije povečana aktivnosti in pridnost se  zamislim. Če ima človek premalo energije, bi bilo logično vedenje, da počije/počiva, spremeni način življenja. To bi naredil človek ob nizki SMA, ker bi sledil občutkom dovršenega, kompleksnega telesa. Problem je, ker se realne utrujenosti v današnjem svetu ne zavedamo zaradi visoke ravni SMA. Zaradi ločenosti uma in telesa lahko počnemo to, kar ustreza umu. Izpolnjujemo nezavedna prepričanja integrirana v membrano. Smo konkurenčni v tekmi s časom, a to zadovoljstvo uživa le ego. Pehamo se za takšnim in drugačnim uspehom ne vedoč, da polnimo praznino prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj (vredni), da si je ljubezen potrebno zaslužiti.

Ljudje, ki bi radi dobili ljubezen okolice (potrditev, pohvalo, slavo, ugled) živijo v „zeleni luči“ in imajo veliko možnosti, da jih ustavi srčno obolenje, depresija, izčrpanost, kronična utrujenost…

Nivoja energije ne moremo dvigniti z večjim vnosom hrane. Ker smo to dojeli, si jo zagotavljamo od zunaj z raznimi poizkusi (z različnimi tretmaji, masažami, tehnologijo …), a to ne reši problema na dolgi rok, ker ne odpravi vzroka.  Z metodo AEQ spoznavamo, da je povečanje osnovne energetske ravni mogoče doseči le, če telo bolj živo izraža občutke in čustva. Napeto telo, (ki drži čustva pod oklepom, se boji popustiti, si priznati, da ne zmore in podobno) ni pulzirajoče, zato ne more ohranjati ravnovesja med proizvajanjem energije in porabo energije. Glavni del energije, ki jo človek proizvede v telesu se proizvaja v mišicah. Iz kemične energije se ATP pretvori v ADP. To je energija, ki se ustvari v mišici za gibanje in delovanje telesnih funkcij. Ko je mišica napeta se v njej ustvari CO2 in mlečna kislina in ustvari se potreba po sproščanju. Tudi ta funkcija zahteva energijo. Mišica v napetem stanju ne more opravljati svojega dela: se ne sprosti, zato da bi se lahko spet skrčila. Ključno dejstvo je, da je za sprostitev mišic potrebno, da je na voljo dovolj energije, to pomeni, da moramo biti  spočiti. Energijo potrebuje živčno mišični sistem za svoje delo in zavest, ki edina lahko mišico sprosti.

Za marsikoga je to povsem novo spoznanje/razumevanje, kako do več energije.

Za vsakega izmed nas (glede na velikost težave) pa pomeni vsekakor več ali manj učenja, ki je zahteven proces sam po sebi. Za učenje pa potrebujemo čas in energijo.

Nizka življenjska energija oz utrujenost zniža sposobnost čutenja občutkov iz membrane, poveča raven SMA, zniža zmožnost opazovanja ega. Super za nas, če razumemo, da naša podzavest (lahko) poskrbi za to, da smo utrujeni, ker nam tako stanje „koristi“ na nek način. Nadaljujemo v svojem tempu po ustaljenem tiru, v iluziji, kako smo. Težko se je ukvarjati z resnico, ker boli in zahteva spremembe v odnosu do časa in gravitacije.

Tekme ega (v kateri ne bomo zmagali) ne bo nikoli konec, če je ne ozavestimo in ustavimo. Um bo vedno našel nekaj, da ne bomo dovolj dobri in vredni, rešitev zunaj pa lahko iščemo in iščemo in vedno znova polnimo nastalo praznino. (The belly of the mind is never full, Mooji.). Zadnjo besedo ima telo, ki nas ustavi. Um je zato potrebno prizemljti in ga povezati z občutki iz telesa in na ta način iskati svobodo in doživeti polno praznino.

Simona Benedičič, Učitelj AEQ metode 2. stopnje