V preteklosti sem prepotovala precejšen del sveta, ki mi je omogočal bližnji vpogled v življenja, ki se odvijajo v manj ali slabše razvitih delih sveta. Ti deli sveta so me od nekdaj privlačili ter navduševali v njihovi sproščenosti, surovosti, enostavnosti in hkratni elegantnosti. Težke življenjske okoliščine in (za naše pojme) depriviligiranost, v katerih živijo ljudje, so mi vedno znova dali veliko za misliti. Kdo je v resnici srečnejši? Nekdo, ki živi iz dneva v dan, ki lahkotno in z občutkom navigira med vsakdanjimi opravki, ki se spočije, ko začuti, da ima dovolj, ki posluša svoje telo, saj mu le ta sporoči, kdaj je čas za počitek, kdaj za delo in kdaj za veselje? Ali pa je večji srečnež ta, ki je ujetnik svojega tempa, načrtov in svojih omejujočih misli, ki vse planira do potankosti in svoje telo žene do skrajnosti, saj niti ne občuti več lastnih krikov na pomoč, ki mu jih telo sporoča preko utrujenosti, nesproščenosti, nazadovoljstva ali bolečine?

Spomnim se sprehajanja med riževimi plantažami v Aziji, ko sem srečevala domačine, ki so ure in ure stali bosi do kolen v vodi in, v medenici prepognjeni na 90 stopinj, sklonjeni sadili riževe sadike – eno po eno. Njihova poza se mi je zdela nečloveška, a oni so se po končanem delu le vzravnali in normalno odkorali proti domu, ter mi mimogrede namenili še prijazno besedo, pogled ali iskriv nasmeh. Ja, delovali so utrujeno, vendar ne izmučeno. Njihova hoja je bila vzravnana in še vedno lahkotna. Podobno sem bila navdušena nad sposobnostjo burmanskih moških, ki imajo v navadi, da v krogu klečijo na nogah, pijejo čaj/kavo in sproščeno kramljajo. Kdo izmed nas bi bil sposoben 45 min neprekinjeno klečati, ne da bi ga pri tem bolele noge in hrbet? Spomnim se tudi večdnevnega trekinga v tropskem deževnem gozdu, ki ga je naš lokalni vodič prehodil bosih nog, medtem, ko smo bili turisti vsi v gojzarjih in tropskim razmeram primerno »bojno opremljeni«. Mi smo se spotikali in tratili svojo nepotrebno energijo, medtem, ko je on lahkotno premikal svoje telo med termitnjaki, trnji, ovijalkami, hlodi in drugimi plazečimi ovirami. Njegovi gibi so bili naravni, lahkotni in občutkov polni, naši gibi pa so bili trši, težji in nenaravni. Kako je mogoče, da prihaja do tako velikih razlik v gibanju?

Definicija pravilnega človeškega gibanja se po somatski teoriji glasi: gibi iz centra telesa naj bi bili usklajeni z gibi v okončinah, saj tako lahko vodijo telo proti izbranemu cilju. Primaren vir energije za gibanje je center telesa oz. trup, medtem ko okončine oz. periferija predstavljajo sekundarni vir energije. Od rojstva dalje se učimo takšnega načina gibanja, saj predstavlja gibanje, ki je za nas najbolj naravno, urejeno in usklajeno z močjo, funkcijo in razporeditvijo mišic, kosti in sklepov. Za nas predstavlja najbolj učinkovit način gibanja, saj ima najnižjo stopnjo entropije ter najvišjo stopnjo učinkovitosti in izkoristka metabolične energije. Pomembno je tudi omeniti, da pri pravilno urejenem gibanju, telo nima posebno izražene tendence gibanja v določeno smer.

Zakaj torej mi, v t.i. civiliziranem, bolj razvitem svetu, izgubljamo stik z naravnim gibanjem, prirojenim ob rojstvu? Z rojstvom se prične učenje našega gibanja, ki ga človek uporablja tudi kot sredstvo za izražanje. Svoje telo uporabljamo kot inštrument za gibanje. Za gibalno ohranitev in postopno izboljšanje je potrebno redno in radovedno učenje ter prilagajanje na spremembe v okolju, v katerem živimo. Lahko bi rekli, da smo nehali igrati na lastni inštrument, ki ga predstavlja naše telo.

V preteklosti je človekova potreba po prilagajanju v gibanju na spremembe v okolju prišla spontano, saj je bil vpliv sprememb v okolju na telo velik. Takrat je bila za telo bistvenega pomena energija, pridobljena iz zaužite hrane. Ker hrane ni bilo v izobilju se je človek konstantno prilagajal in nadvse učinkovito porabljal svojo pridobljeno energijo – primerno je prilagodil svojo urejenost in kompleksnost gibanja in s tem dvignil svojo učinkovitost dela. Bilo bi npr. neumno porabljati preveč svoje energije v lovu na večerjo med opoldansko pripeko v Afriki, ko je seveda čas za počitek.

Do podobnega izkoristka energije, v povezavi s pravilno urejeno povezanostjo centra/trupa in okončin, še vedno prihaja v slabše razvitih delih sveta. Bolj kot je področje nerazvito, bolj kot so stvari naravno urejene, bolj ljudje živijo v sedanjiku.

Spomnim se, kako zelo mi je bila všeč južnoameriška sproščenost in brezskrbnost – seveda, saj niso razmišljali o preteklih in prihodnjih problemih, ampak so enostavno živeli iz dneva v dan in uživali, kolikor so lahko. Niso ujetniki časa in neradi načrtujejo. Ta mentaliteta »užij življenje« in »kar bo, bo« se je kazala tudi v njihovih gibih, ki so bolj lahkotni ter z več občutka in nadzora, saj tekom življenja niso izgubili prirojene zmožnosti, da gibe izvajajo iz centra telesa

– že njihovo sposobnost plesa lahko npr. vzamemo za primer.

Naše misli večino časa niso v sedanjosti, kar pomeni, da gibanje nadzorujemo podzavestno, medtem, ko njihovi gibi izhajajo iz zavesti. To vpliva na njihov nadzor nad gibi, ki je večji kot naš. V JV Aziji se spomnim, kako sem se čudila njihovi telesni strukturi, gibanju in moči. Njihova telesa so drobnejša, z manj mišične mase, a hkrati bolj elastična, prožna. Roke so tanjše, a zmožne dvigniti bistveno več kot naše. Noge so tanjše, a so zmožne prehoditi daljše razdalje kot naše. Njihova bosa stopala so bolj ploska in široka, a se po tleh premikajo elegantneje kot naša stopala, ujeta v sodobno obutev. Kako je mogoče, da oni z lahkoto prenašajo težke tovore, pod katerimi bi se mi hitro opotekali?

V sodobnem okolju se je, zaradi tehnološkega napredka, pozornost iz telesa premaknila na tehnologijo. Način, kako porabljamo lastno energijo, se ne zdi več tako pomemben, kot se je zdel včasih. Prav tako imamo na voljo več hrane, ki je lažje dostopna in hkrati predstavlja vir naše energije. Posledično se manj posvečamo svoji učinkovitosti v gibu, saj učinkovita poraba naše energije za nas ni več prioritetna. Manjša pozornost v gibih vodi v nepravilno usklajen ter odtujen center telesa in našo entropijo v gibanju. Večina energije za gibanje prihaja iz okončin, pozornost našega uma pa je usmerjena v naše dlani in stopala. Naše gibanje je manj učinkovito, z manj občutka ter z več entropije. V poplavi tehnološkega napredka torej izgubljamo občutek nad lastnim telesom. Izgubljamo občutek, ki bi nam povedal, kdaj se je potrebno ustaviti, počivati ali nekaj spremeniti. Izgubljamo občutek za učinkovit gib, kar nas dolgoročno vodi v bolečino. Ker pa se pojav bolečine v družbi pojavlja kolektivno, se nam zdi, da je to pač normalno oz., je postalo sestavni del naših življenj – sploh po 40. letu. Dodatno smo iz vseh strani bombardirani še z reklamami za zdravila, tako da je za nas edino logično, da se zapeljemo do najbližje lekarne in posežemo po instant rešitvi za našo bolečino. Občutek tako izgublja na svoji vrednosti in z izgubo občutka hkrati izgubljamo tudi nadzor nad stabilnostjo našega centra, iz katerega naj bi prihajal naš gib. Občutek nam namreč omogoča razumevanje nas samih, zavedanje sebe in okolja, saj krepi zaznavo, spomin, čustva, misli,… Preko vračanja občutka zmanjšujemo lastno entropijo in se metaforično gledano vračamo nazaj k svojim koreninam.

Mar ni zanimivo, kako neverjetna živalska vrsta smo ljudje. Paradoksalno nas je napredek popeljal že v vesolje, vendar nas hkrati odtujil od lastnih občutkov – sami sebi smo postali tujec. Stik s svojim gibom in svojimi občutki pa smo delno ali v celoti izgubili že nekje na poti odraščanja.

Jana Pretnar, Učiteljica AEQ metode®I. stopnje