Barbara Mozetič, učiteljica AEQ dihanja 1. stopnje – Spoznanja, izkušnje in odzivi na seminar

Že kmalu po končanem seminarju za učitelja AEQ 1. stopnje sem se odločila, da bo moj naslednji korak v izobraževanju udeležba na seminarju za AEQ učitelja dihanja, nisem pa razmišljala o tem kdaj in kako hitro po končanem predhodnem seminarju. Ko sem videla objavo in sem razmišljala ali je že pravi čas, sem v  procesu  prišla do zaključka, da bi mi lahko znanje in izkušnje pridobljene na seminarju za učitelja dihanja poglobilo razumevanje naučenega na AEQ metodi, poleg tega pa mi bodo predstavljene  dihalne vaje in dihalni moduli nudili še eno učinkovito orodje za povezovanje s telesom in podzavestjo.

Že kmalu po prijavi na seminar sem preko bolečin v telesu  občutila moč in vpliv moje podzavesti na poskus ohranjanja, meni domačih tradicionalnih nekoristnih programov in prepričanj.  Štiri dni pred seminarjem sem si zaradi ne čutenja kdaj je preveč pretegnila hrbet in čutila močno bolečino, ob stanju in sedenju, izvajanje vaj pa je bilo nemogoče. To mi je povzročalo precejšen stres, saj se je bližal seminar in s tem negotovost ali se ga bom sploh lahko udeležila, čeprav sem si zavestno to želela. Nisem bila prepričana kaj mi hoče telo sporočiti preko bolečine. Ali da je vsega preveč in prehitro, da naj raje  poglobim znanje iz 1. stopnje AEQ in z nadaljnjim izobraževanjem še počakam ali da me ovira podzavest, ki hoče da ostanem tam  kjer je znano in varno.

Na podlagi predhodnih izkušenj s poskusom podzavesti, da me ustavi na prejšnjem seminarju in z razlago Aleša ter z razumevanjem AEQ teorije  sem začutila, da želim slediti svoji odločitvi. Ves proces od prijave do udeležbe na seminarju je zame pomenil stopiti ven iz komfortne cone, ker sem se ponovno soočala s svojimi strahovi, omejujočimi prepričanji in ovirami. Kljub temu sem jasno začutila, da se želim udeležiti tega seminarja, ker želim narediti korak naprej.

V prvem dnevu prvega dela seminarja, sem ob vsakem premiku  še čutila bolečino v hrbtu in si sploh nisem  predstavljala, kako bom v drugem delu seminarja izvajala vaje, vendar sem se prepustila in sledila navodilom za izvedbo vaj in dihalnih protokolov in sploh ne vem, kdaj je bolečina popustila. Zvečer sem opazila, da me ne boli več.   Po tem sem razumela kako sproščanje mišic, vpliva  na zmanjšanje  bolečine.

Tekom seminarja sem opazila in preko vaj začutila, da aktivnosti izjavam na način, da morajo biti narejene, osredotočam se na cilj, treba je to opraviti, treba se je potruditi.  Zaznala sem kako nesočutna sem do svojega telesa, kako ga ne čutim in  ne zaznam kdaj je ravno prav, kdaj je premalo in  kdaj je preveč. Sem šele na poti zaznavanja in upoštevanja občutkov iz telesa. Čeprav teoretično vem kako, pa v praksi tega pogosto še ne čutim tudi kadar je moja pozornost v telesu. Ne začutim pravočasno kdaj grem v pretiravanje ali pa to spregledam. Na to me opozorijo šele bolečine po telesni aktivnosti.

Zavedam se, da  s svojim telesom delam tako in imam odnos do njega tak, kot so ga imeli starši in drugi ljudje do sebe in do mene, ko sem bila otrok.  Dejavnosti, tako športne kot fizične izjavam na način, da morajo biti opravljene in ob tem nisem sočutno povezana s telesom. Tudi kadar grem  s pozornostjo v telo in želim zavestno čutiti kaj se v njem dogaja pogosto tega ne zaznam ali pa so občutki popačeni,  ker sem  tekom odraščanja prekinila povezavo med telesom in zavestjo.

Ko je Lidija dajala navodila za izvedbo vaje sem nekajkrat opazila, da sem bila prepričana, da delam prav, pa mi je z njenim dotikom ali ponovnim navodilom postalo jasno, da ne delam po navodilu. Ko je ponovila kakšno navodilo za izvajanje vaje, mi je telo avtomatično trznilo in sem hitro popravila, samo da ne bo narobe. Začutila in ozavestila sem strah v telesu strah pred delanjem napak in s tem strah pred negativnim odzivom okolice, če nekaj takoj ne razumem ali  ne znam.  Telo je nagonsko trznilo se ustrašilo, ko je Lidija prišla blizu mene ali do mene. Začutila sem  strah v telesu pred posledicami svojih dejanj, če ne bom delala popolno, star telesni strah pred negativnim odzivom okolice.

Ko sem bila po eni vaji prva na vrsti, da povem kaj se mi je dogajalo med vajo  sem v sebi čutila popolno blokado, praznino. Ničesar se nisem spomnila.  Ostala sem brez besed. Rekla sem Lidiji naj me preskoči in gre naprej, ker rabim malo časa, da ozavestim kaj se je dogajalo. Bilo  mi je bilo mučno, da bi bila tišina in da jemljem čas, vendar  je Lidija rekla naj si kar vzamem čas. Ni reagirala na mojo blokado tako, kot moj oče in kasneje tudi mnogi drugi, ki niso prenesli, da nekaj takoj ne vem in znam. Dala mi je prostor in čas (je potrpežljivo zdržala mojo blokado, nemoč, nepopolnost in tišino). Ni rekla OK, gremo naprej in boš ti na koncu, kot sem si želela… Ko sem se umirila in  začutila, da je varno,  da si lahko brez pritiska vzamem čas,  da začutim, kaj se je dogajalo v telesu, je blokada popustila in prišla sem v stik s svojimi občutki, ki sem jih lahko potem podelila. S tem pa sem pridobila drugačno izkušnjo.

Prepoznala sem tudi svoje popačeno, nepravilno plitko  dihanje, ki je posledica tega, da sem bila v preteklosti večino časa v simpatičnem stanju, v boju ali begu, ves čas v pripravljenosti. Zato sem popačila svoje dihanje in ga začela zadrževati, da sem bila bolj osredotočena na zunanje okoliščine in nevarnost, ki je od tam prihajala. Da bi bila čimbolj nevidna, kot da me ni. S popačenem plitvim dihanjem sem zmanjševala svojo življenjsko energijo, da nebi čutila realnosti v vsej boleči polnosti, ker sem bila kot otrok popolnoma nemočna spremeniti starše in okolje. Kasneje pa marsikdaj tudi nisem imela dovolj visoke čustvene zrelosti, da bi znala in zmogla na učinkovit način izraziti kar me moti, ovira, ogroža ali omejuje in se soočiti z odzivom okolice.

Veliko slišanega na seminarju glede dihanja je bilo zame popolnoma novo, saj znanja o dihanju predhodno nisem imela. Prejela sem veliko novih koristnih in pomembnih informacij, ki so me najprej napolnile s prijetnimi občutki, upanjem  in olajšanjem, kasneje, pa so na površje prišli strahovi, kako se bom vse to naučila, kaj šele o tem učila druge. Srečala sem se z znanimi občutki, da ne znam ne zmorem, ne vem kako, ker je vsega preveč. Ti občutki so me v preteklosti pogosto ustavljali na poti do cilja. Jaz bi bila že na cilju. Nisem si dovolila postopnega procesa in poti.

V olajšanje mi je bilo, ko je Aleš poudarjal, da je spreminjanje podzavesti dolgotrajen proces, da lahko na tej poti vsak dan v vsaki situaciji naredimo malo spremembo. Da se vprašam, kaj danes v tej situaciji, ki me ovira, ogroža ali omejuje lahko naredim malo drugače, manj kronično. En mali kreativen premik.  Da si dovolim proces učenja, da si dovolim pot..

Močno mi odzvanja tudi komentar Aleša na pot, ki jo je prehodila Lidija, da je prišla do tega, da nas je učila vaje na seminarju. Da je bilo potrebno prehoditi in zdržati nešteto kilometrov dolgo pot do tukaj kjer je zdaj.

Običajno me je vse nerešeno spravilo v stisko, ker nisem znala in zmogla iti postopoma po korakih zato sem obupala že na začetku, ker je bilo iz tam kjer sem, priti na cilj videti nemogoče.

Že na seminarju sem še bolj jasno in globje začutila kje in kako sem. Iluzije so se še bolj raztapljale. Svoje življenje, kje sem, kje nisem in od kod prihajam sem dojela še na globljem nivoju. Kar ni bilo prijetno.

V naslednjih dneh sem opazila, kako mi  nekatere dosedanje »nepotrebne« dejavnosti jemljejo energijo ter me potiskajo v napetost in simpatično stanje. Koliko mojih dejavnosti je namenjenih temu, da se utrudim, da  potem nimam ne časa ne energije, da začutim kako v resnici sem in se lotim urejanja stvari, ki bi me vodile v bolj parasimpatično stanje.

V procesu pisanja te domače naloge sem začutila kako močno in koristno orodje so domače naloge zame. Poleg pridobivanja znanja, se prav preko njih globje opazujem in spoznavam na vedno globljem nivoju. Prihajam v stik z ovirami, ki bi jih brez domačih nalog lahko trenutno preskočila (bile bi sicer v meni in me omejevale,  vendar nebi bile  aktivirane) V preteklosti sem si pogosto življenje prilagodila tako, da je bilo čim manj sprožilcev. V tem procesu, pa pridejo ven in pripravljena sem se z njimi prej ali slej soočiti, ker imam pred seboj jasen cilj. Ob vsaki domači nalogi se najprej srečam z blokado. Ko je nekaj treba/ moram, najprej ne pride nič iz mene. Vsa sem v paniki, zakrčena in zablokirana. Počasi v procesu iščem bolj kreativne načine in se vedno znova učim o sebi ter zavestno premagujem ovire in odnos do sebe ob tem.

Bolj opazim kako delujem, in imam možnost izbire ali kronično po starem  ali kreativno, na nov način. Opažam, da se mi je težko odpovedati delovanju, ki je zapolnilo moje življenje, da se mi ni bilo treba ukvarjati z dejanskimi problemi in narediti korake v novo neznano smer. Pustiti za sabo delovanje, ki je znano in me začasno ščiti vendar ni učinkovito na dolgi rok. Nekatere dejavnosti ne dojemam več tako koristne in primerne  kot sem jih pred seminarjem. Zdaj bolj vidim dejansko stanje. Opažam, da porabim veliko časa za stvari, dejavnosti, ki niso nujne, so me pa vodile stran od soočanja z mojo preteklostjo in sedanjostjo in tem kar  me moti ovira ogroža ali omejuje. Nisem pa  imela dovolj visoke čustvene zrelosti, da bi se upala soočiti, staro pustit za sabo in delovat na nov kreativen način. Pustiti stvari, ki niso dobre da gredo v entropijo in iz tega kreirat novo drugačno boljšo realnost.

Te dni prihaja iz mene na površje tudi veliko potlačene jeze, nepotrpežljivost, bes, zamere, zavidanje…kar sem, kot se zdaj zavedam  potlačila, ker sem ta čustva doživljala kot slaba. Ker sem se jih sramovala, si jih nisem  dovolila čutiti in izraziti ali  pa to energijo uporabiti za spremembo.  Sem šla raje v nemoč.

Šele z AEQ spoznavam da imajo ta čustva svoj namen in niso sama po sebi slaba. Energijo, ki jo ustvarjajo lahko spremenim v moč za kreativno spremembo sebe in okolice.

Barbara Mozetič, učiteljica AEQ dihanja 1. stopnje, učiteljica AEQ metode 1. stopnje

Preberite še: