Čustva in dihanje
V današnji družbi pristopamo precej selektivno do izražanja svojih čustev. Tekom vzgoje se tudi naučimo, katera čustva je dovoljeno kazati in izražati in katera ne.
Komponente čustev so:
- zavedanje želje za izražanje čustev,
- stik s čustvom,
- misel o čustvu,
- izražanje čustev skozi gibanje
Izražanje čustev poteka preko membrane skozi površinski prečno-progasti sistem telesa, ki je pod nadzorom naše zavesti. Torej zavestno lahko zadržimo izražanje čustev. Namesto, da bi se čustvo izrazilo v gibanju, z ukazom uma zakrčimo prečno-progaste mišice. Vendar pa ta ukaz uma ne vpliva na druge komponente čustev. Le dejanje izražanja čustev je z zakrčitvijo prečno progastih mišic (kar stori um) onemogočeno.
Zadrževanje izražanja čustev pa vpliva tudi na način in učinkovitost dihanja. Kadar je zadrževanje izražanja dolgotrajno in dovolj močno se ta zavestni vzorec premakne v podzavest. Potlačenost čustev pa ima drug namen kot samo blokada izražanja – potlačenost ne vpliva samo na izražanje čustev, temveč deluje bolj globoko, bolj grobo, bolj globinsko – zadržane so vse komponente čustev. Impulzi čustev so potisnjeni globoko v notranjost telesa, precej globje kot le membrana telesa. Hkrati pa prične telo ustvarjati manj energije, da oslabi impulze. Tako se sistem oz. celotno bitje, bori proti neprijetni situaciji na dveh nivojih:
- zmanjša produkcijo energije skozi popačitev dihanja (zmanjša se učinkovitost dihanja)
- hkrati poveča tonus mišic v membrani
kar rezultira v manjši prepustnosti membrane proti zavesti in njeno občutljivost iz notranjosti telesa. Da je potlačitev še učinkovitejša, oseba iz opisanega stanja ustvari še vrlino trdnosti (vsaj navzven) in razvije odpor do vseh, ki izražajo čustva. V sebi ubijejo željo po izražanju čustev, spomine in težke misli pa potiska stran od zavesti – za to razvije vrsto obrambnih mehanizmov, nekatere zavestno, nekatere nezavedno. Celo družba spodbuja odklop od čustev. Zatiranje čustev tako ni več zavesten ali selektiven proces, postane navada in navade, ki se kopičijo v podzavesti. Zatiranje čustev ni selektivno, temveč celostno – človek zatira neprijetna čustva, sistem pa dejansko blokira tudi prijetna čustva.
Omrtvičene delov membrane vpliva na njeno splošno delovanje in zmanjša človekovo vitalnost. Otežena je naravna gibljivost telesa, zmanjša se učinkovitost dihanja, zmanjša se raven telesne energije. Prikrajšani smo za življenjsko polnost. Manj je neprijetnih občutij in hkrati je manj prijetnih čutenj. Manj je veselja in manj je žalosti, manj navdušenja in manj prestrašenosti, manj vzhičenosti, upanja in manj zdravih strahov…Oseba postaja otopela, odklopljena od svojega bistva, bolj disociirana.
Vzorci potlačitve so največkrat izoblikovani v otroštvu. Ko otrok ugotovi, da je izražanje čustev nezaželeno, prepovedano, neučinkovito, se bo temu stanju okolice (največkrat so to starši) prilagodil. To naredi tako, da poveča mišični tonus in s tem zmanjša občutljivost membrane na zunanje in notranje držljaje – zmanjša gibljivost, otrpne, stisne trup (zakrči prečno-progaste mišice) in zmanjša učinkovitost dihanja. Manjša količina energije zmanjša moč čustva strahu in občutka nemoči. To je njegov ščit, pogosto edini način, da preživi. Mora se prilagoditi okolici (staršem oz. vzdušju v družini, ki ga kreirata) vendar na ta način oz. tako izgubi svojo pristnost, avtentičnost, svoj način razmišljanja in reagiranja. Tako se večinoma prenašajo tudi medgeneracijski vzorci delovanja, mišljenja in predvsem čustvenega sveta iz staršev na otroke.
Najpogostejši vzroki za zakrčenost dihalnih mišic in neučinkovito dihanje
Jok
Otrok izraža stisko, se počuti ogroženega, ker ni zadostnega in pravilnega odziva iz okolice (običajno staršev). Otrok se ne more boriti, niti ne more oditi. Izražanje upravičene jeze omeji s krajšanjem mišic sprednjega dela telesa, tako se na telesu izrazi strah. Daljše obdobje strahu in notranje napetosti (groze) mora otrok sproščati s sprejemljivejšo obliko, z jokom. S tem naj bi otrok sprožil sočutje in usmiljenje staršev oz. skrbnikov. Ob pogostem jokanju se pričnejo pojavljati negativne reakcije okolice in otrok obupa celo nad lastnim jokom (še prej nad starši). Ta potlačitev omeji in poslabša dihanje.
Čustvena ali fizična odsotnost matere v zgodnjem otroštvu
Čustvena prisotnost matere v najzgodnejšem obdobju je ključnega pomena za razvoj otroka. Kadar mati ne zmore vzpostaviti čustveno zrele povezave s svojim otrokom, je to najverjetneje zato, ker je sama ni dobila od svoje mame. Tako otrok joče in na ta način želi čustveno povezavo z bitjem, ki ga je donosilo in rodilo. Težko je z besedami opisati pomembnost čustvene povezave z mamo. Čustveni odklop mame je za otroka zelo boleč. Otrok se na to bolečino odzove z blokado prenosa občutkov in čustev med membrano in umom hkrati pa si ustvarja nerealna pričakovanja in domneve o sebi (ne sicer kognitivno, ker možgani še niso na tej razvojni stopnji). Takšen šok se odraža na nepravilnem dihanju otroka (stresno navpično dihanje, nepravilno širjenje in krčenje trupa).
Videoposnetek dr. Edvarda Tronicka z naslovom “The Still Face Experiment” prikazuje eksperiment, v katerem raziskuje vpliv čustvene interakcije med dojenčkom in materjo. V poskusu mati najprej vzpostavi pozitivno čustveno povezanost z dojenčkom, nato pa prekine stik in vzpostavi “negiben obraz”. Dojenček postopoma kaže zmedenost, frustracijo in močan stres, saj ne more več vzpostaviti čustvenega stika z materjo. Poskus poudarja pomembnost čustvene interakcije in povezave za razvoj čustvenega dojemanja pri dojenčkih ter poudari, kako lahko odsotnost teh interakcij vpliva na otrokovo doživljanje in obnašanje. Ko mati vzpostavi “negiben obraz” v eksperimentu dr. Edvarda Tronicka, se v otrokovih možganih sprožijo kompleksni odzivi. Prekinitev čustvene interakcije vodi v aktivacijo stresnega odziva, pri čemer se sproščajo hormoni, povezani s stresom. Otrokovo doživljanje varnosti in ugodja je ogroženo, kar vpliva na delovanje amigdale, dela možganov, povezanega s čustvi in odzivanjem na nevarnost. Otrok se še ne more odzvati razumsko, le čustveno doživlja grozo zaradi prekinitve stika kar v precejšnji meri dolgoročno oblikuje otrokovo sposobnost obvladovanja stresa in socialnih interakcij.
Otrok bo v interesu stika z mamo celo potlačil impulz za jokanje. Pogosto mama (podzavestno) ne more prenašati otrokovega joka in se naj odzove z jezo namesto s sočutjem. Otrok se bo prilagodil, mama pa bo zmagala s svojim vedenjem, vendar na račun otrokovega čustvenega sveta. Potlačena čustva pri otroku vplivajo na neučinkovito dihanje. Zelo pogosto otroci ne smejo izražati jeze, negativnosti in napadalnosti (in še drugih čustev). Res je tudi, da si razumsko otrok ne more pomagati, saj tega še ne zna. Starši pogosto zatrejo otrokovo jezo (trmo). Posledica tega je, da bo otrok sam pričel omejevati svojo jezo in napadalnost in nestrinjanje s starši – vse v interesu preživetja. To vpliva na način dihanja. Zmanjša se učinkovitost. Ta proces je voden preko strahu – posledica pa je trd trebuh, širjenje trebušne votline je omejeno, vdih je omejen na zgornjo tretjino pljuč in s pomočjo trebušne prepone, zategnejo se vratne in čeljustne mišice vse to pa pogosto vodi v astmo, bronhitis, apnejo, glavobole in migrene.
Potlačitev seksualnih občutkov v medenici pri otroku (3 – 7 let)
Potlačeni spolni občutki so za otroka problem, ker so zanj nevarni. Otrok za te impulze še ni dozorel. Nevarnost pa predstavljajo takrat kadar je do otroka eden od staršev zavestno ali nezavedno spolno zapeljiv. Pogosto je vzrok za takšno početje enega od staršev slab partnerski odnos, lahko pa se spolno zapeljevanje zgodi zaradi neprištevnosti starša, ki ne more kontrolirati svojih (nepotešenih) spolnih impulzov, npr. v času alkoholiziranosti. Seksualni občutki telesa pri otroku se potlačijo s kontrakcijo trebuha in mišic, ki povezujejo medenico s prsnim košem. Učinek tega obrambnega mehanizma oz. odziva telesa je odklop od čutenj spodnjega dela telesa. Posledica je, da se oseba ne počuti trdno na tleh. Omejeno je tudi dihanje, saj to vpliva na prsni koš in dihalno prepono. Dihalna prepona je kot površina zemlje – nad njo je zavestno bolje nadzorovan civiliziran del človeka, pod njo pa kraljujejo nagoni in predstavlja živalski del človeka. Konflikti med tema deloma se zlasti kažejo v seksualnosti in popačijo pravilno delovanje dihalne prepone.
Dlje časa trajajoči močni dražljaji iz telesa in okolice (dolgotrajen bolečine, močne prestrašenosti, soočenje s smrtnim strahom, močni občutki nemoči in panike) na katere ne moremo vplivati, sprožijo podobno sosledje reakcij telesa kot pri potlačitvi čustev – sprožijo potrebo po zmanjšanju energije dražljajev pri čemer se spremeni tudi dihanje v smer neučinkovitosti. Tako ohranimo delovanje in nadzor zavesti nad limbičnim sistemom in s tem povečamo možnost rešitve iz nastale situacije. To velja predvsem za majhnega otroka, kasneje človek razvije še druge (zavestne) obrambne mehanizme. Vendar vzorec dobljen v otroštvu je trdovraten in zapisan v človeku. Kasnejši dogodki ga le še utrjujejo, saj prvotni vzorec (večinoma odnos s starši, še bolj z mamo, vzdušje v primarni družini) privablja podobne situacije oz. situacije v katerih se bomo počutili zelo podobno kot doma.
Z AEQ vajami, AEQ dihanjem in razumevanjem lastne situacije se lahko podamo na dolgo pot raziskovanja samega sebe in odpravo nezdravih in škodljivih vzorcev v nas.
Kranj, sept. 2023
Janez Logar,
učitelj AEQ metode 1. stopnje
učitelj AEQ dihanja 1. stopnje
psihoterapevt
zakonski in družinski terapevt
Literatura:
chatgpt
Brene Brown https://www.ted.com/talks/brene_brown_the_power_of_vulnerability/c?language=sl, pridobljeno 24.6.2023
Ernst, A. in Cijan V. (2021). Učbenik izobraževalnega programa AEQ metode, Učbenik za učitelje AEQ dihanja 1. stopnje
Tronick Edvard, Face experiment, https://www.youtube.com/watch?v=YTTSXc6sARg, pridobljeno 22.8. 2023
