Slišal sem, da tam nekje, za neko ograjo, obstaja dvorišče, kjer, če vstopite, dobite srečo, dobite tisto, kar iščete. Tudi jaz sem se podal na pot do tega dvorišča. Nanj so me usmerjali bleščeči smerokazi. Zagledal sem dolgo vrsto ljudi, ko sem bil deset kilometrov oddaljen od njega. Stali so v desetih vrstah, ena zraven druge. Tudi jaz sem se postavil v eno izmed vrst in čakal. Minevale so minute, ure. Dan se je prevešal v noč. ‘Oprostite, kako dolgo se čaka na vstop na dvorišče?’, sem vprašal ljudi pred seboj. Odgovorili so mi, da čakajo že dva dni. Še vedno stojimo na istem mestu. Vprašal sem ‘Dva dni brez premika?’. Ob tej misli sem občutil tesnobo. ‘Poznate koga, ki je že vstopil na dvorišče, ste slišali, da je že kdo bil tam?’

Sklonili so glave in nadaljevali z momljanjem in čakanjem. Vprašal sem ‘Zakaj ni nihče vstopil, kaj je na vhodu? ‘So tam stražarji, ali so vrata zaklenjena in nihče nima ključa?’ Obrnil sem se in za sabo zagledal že novih deset vrst, vsaka po dobrih 30 metrov. Ponovno sem pomislil, da nimam časa za to, zakaj se nihče ne premika, je kje kakšna ovira, kakšna ograja ali zaščita je na vhodu. Prav v tem trenutku pa se je iz druge smeri, od ograje proti nam, približeval en človek. Sklonjene glave, težkega koraka, sivih las, zastrašujočega razpoloženja. Nihče ga ni ničesar vprašal, samo premerili so ga s pogledi. Nihče ni izstopil iz svoje vrste, da bi ga kaj vprašal, da ne bi slučajno izgubili svojih mest v vrsti.

Opogumil sem se, izstopil iz vrste, ker tako ali tako nimam časa čakati v nedogled. Zaustavil sem ga in vprašal ‘Zakaj se vračaš?’. ‘Nisem poznal odgovorov na vprašanja, ki sem jih dobil pri ograji’, je odgovoril. ‘Zame ni bilo vstopa. Vso mladost sem čakal. Ves moj trud in znanje sem vložil v to, da bi prišel na dvorišče. Zdaj se vračam nazaj, na konec vrste. Moj čas se je zdaj iztekel. Ko pa ponovno pride, bom mogoče bolj moder.’ Nadaljeval je s hojo. Ostali, ki so slišali pogovor, so še naprej stali v vrsti. Njihovi komentarji so bili, da oni poznajo ta vprašanja ter da bodo zagotovo vstopili na dvorišče, da je to edini način in da morajo tu stati. Tako so jim rekli.

Še enkrat sem se zamislil, se ozrl okoli sebe in nič mi ni bilo jasno. Malo bolje sem pogledal in polegvrste čakajočih ljudi zagledal potko v mali gozdiček, gaj. Bil je gost, prepleten s krošnjami. Šel sem bližje, da bi videl, do kod seže ta potka. Tako ali tako sem stopil iz vrste čakajočih. Radovednost me je vlekla po potki v gozdiček.

Nihče od čakajočih se ni oziral name. Niti niso pogledali, kam sem se namenil. Začel sem hoditi in z vsakim korakom sem čutil lahkotnost, spretno sem premagoval ovire, korenine, veje, trnje na poti. Z vsakim korakom sem se vse manj trudil. Občutil sem, kam moram stopati in kako naj spretno stopam še naprej. Gozdiček je postajal vse redkejši in vedno bolje sem videl, kam vodi potka. Bila je vzporedna s potjo, kjer so vsi stali v vrsti. Še vedno sem slišal njihovo momljanje in godrnjanje. Vzkliknil sem ‘Hej, me kdo sliši?!!!! Mislim, da je ista pot in da vodi do iste ograje pred dvoriščem’. Nihče me ni slišal, ni bilo odgovora. Obrnil sem se da bi pogledal, kolikšno pot sem prehodil, kako je bilo na začetku poti, kako gost je bil gozd in kakšne so bile ovire. Počutil sem se varnega, čeprav sem bil na neznanem terenu in nihče od drugih ni šel po tej poti.

Nasmehnil sem se in odšel naprej, vse je postalo bolj jasno, pogled je šel v daljavo. Vendar pa nisem mogel misliti na čakajoče v vrstah, niti koliko moram še prehoditi in kakšna vprašanja me čakajo. Teren je bil še vedno tak, da bi se lahko spotaknil ali da bi mi lahko spodrsnilo; na tem gozdnem terenu sem moral ostati zbran na vsakem koraku. Gozd je postajal vse svetlejši. Porabljal sem vedno manj energije, manj me je bilo strah, moja hoja je bila prožnejša, vedno bolj sem čutil okolico. Nešteto misli se je podilo v moji glavi, kako in zakaj, a bilo je tudi vse več odgovorov na ta vprašanja. In niso bili vsi odgovori po mojih pričakovanjih. Vendar pa sem take odgovore vse bolj sprejemal in spoznal, da nimajo opore v sedanjosti, kajti pred menoj je bilo še mnogo poti, novih vprašanj. Količina moje energije je omejena in mora biti usmerjena na pot, ki vodi do te ograje. Korak za korakom sem prišel do samega vhoda. Ograja pa niti ni obstajala!!!!!, ampak iz perspektive čakajočih v vrstah je izgledala zelo visoka, vsaj 5m, iz velikih kamnov, in ki se jo da prebiti zgolj s silo. Zraven vrste, na tej naravni poti, za katero se zdi, da je polna trnja in kot da ne vodi nikamor, a je edina pravilna in vodi do vhoda, ni ograje. Ni vprašanj, na katere ne bomo poznali odgovorov. Ne bomo sklonili glav in ne bomo se vračali. Stopil sem na dvorišče. Pogled seže v neskončnost, vse diši, veliko je pisanega cvetja, dreves vseh vrst, ptice brezskrbno letajo z veje na vejo. Tudi sonce nekako lepše sije, vedno je jasno. Občutek tukaj na vhodu je občutek, kjer ni strahu. Možnosti so velike, če spoštujemo princip ravnotežja, želja in trenutnih možnosti. Pozornost usmerimo na vsak novi korak in ga odmerimo. Dvakrat, trikrat preden ga naredimo.

Poslušamo govorico okolice, kako jo telo sprejema in kaj misli. Ne vem, do kod seže to dvorišče, niti kakšne ovire me čakajo na njem. V daljavi, tukaj z vhoda, vidim obrise gora, iznad katerih sije sonce. Ne hitim do njih. Ne bom hitel, kajti okolje tukaj je preveč lepo in prijateljsko, da bi razmišljal o nečem, kar je daleč in v obrisih. Uživam in poslušam. Obzorje mi je všeč in ne bom ga kvaril. Poznam pot nazaj iz dvorišča in gozda, kot tudi občutek stanja in čakanja v vrsti. Zdaj vem, da ni bližnjic, ni hitenja in pritoževanja. Ne poslušam več govoric, da mogoče obstaja pot, zdaj vem, kje je ta pot. Ni želja brez spoštovanja principa, ki uresničuje te želje. Obzorje, pogled na dvorišče se mi vse bolj odkriva. Gremo z roko v roki, korak za korakom po poti. Želje, jaz, moje telo, misli in občutki.

Stopil sem na pot, kjer se deli sreča.

Stjepan Ostroški, učitelj AEQ metode® 2.stopnje