Po zaključenem tretjem dnevu seminarja, sem se v ponedeljkovo jutro proti pričakovanjem zbudila polna energije in optimizma. Po opravljenih dnevnih obveznostih, sem se odpravila v hrib, z namenom, da se usmerim vase, analiziram stanje telesa med hojo in zberem misli. Presenetljivo lahkotno sem se počutila, lahka kot pero. Opazovala sem svoj korak, noge, roke, trup, napenjanje mišic, poskok, obrat…kot bi bilo vse zloženo natanko tam kot mora biti, popolnoma brez bolečin, skoraj občutek breztežnosti. Občutek je bil tako dober, skoraj nezemeljski, da sem za trenutek postala sumničava: Kaj, če je vse skupaj le iluzija – to ne more trajati večno? Misel je hitroo odpihnil veter, prepustila sem s soncu, zraku, svobodi giba, zavestno hvaležna, da sem. Sledilo je še par dni »vsega dobrega«, tudi slalom med razumevanjem in nerazumevanjem najstniških bistroumnih nesmislov je potekal bolj gladko, potem pa se je krivulja obrnila navzdol in pustila sem, da se spusti v konkreten Minus.

Pomanjkanje energije, apetita, energije, volje, je nakazovalo, da se nekaj kuha in ker nisem bila bolna že skoraj desetletje, se je kot vedno pojavil strah Kako bom? Kaj pa zdaj? Kaj pa moje stranke? Ponavadi, ko se je zgodil moment šibkosti telesa, sem napela vse sile ( vitamini, minerali, zelišča, himeopatija…), dvakrat posmrkala, super sem ok in gas naprej. No, zdaj vem, kako je ego utišal signale, ustavil, potlačil proces zaustavitve sistema, ki bi se moral regenerirati, jaz sem šla naprej…Tokrat sem si dovolila zboleti, dovolila sem telesu, da počiva in v miru predela virozo ( ali kakoli ga je že napadlo). Ležala sem tri cele dni, nadaljevala teden na izi. Dovolila sem si celo odpovedati vadbe in se pri tem zavestno upirala občutkom sramu, strahu, kapitulacije, čemur pa je sledil ponos, da končno delujem v skladu s sabo in ne proti sebi, kot že tolikokrat. In ostala sem popolnoma brez glasu 

Ker sem bila vzporedno še na 60- dnevnem tečaju dihanja, sem sprva ( ko je šlo vse kot po maslu) pomislila, da timing nebi mogel biti boljši, vmes ugotavljala ali ni morda vsega preveč, nato pa skozi razumevanje poskušala umiriti nihalo in delovati v skladu s časom in gravitacijo, kolikor mi to dopušča moja trenutna zrelost sistema.

Upirala sem se krču ob nezmožnosti pisanja DN, slabosti med dihalnimi vajami, izbruhom jeze v družini…Zdaj pišem, sicer ne dosti lažje, kot prej, a razumem, da je odpor ( blokada) posledica vsesplošnega strahu pred spremembo.

Moja stalna neučakanost in hitenje skozi življenje, počasi počasi umirja razumevanje, da je normalen razvoj in prestop na višji nivo počasen in da se zgodi tudi korak nazaj, da je nujen za varno hojo naprej, nujen za rast in se ta cikel ponavlja, važno je, da nas ne ustavi.

Tako kot je za napredek nujno, neizogibno, da nekaj pustimo za sabo, da do užitka ni mogoče priti, ne da bi nekaj žrtvovali, šli skozi bolečino. Tolikokrat v življenju sem stala na mestu, zamrznjena, v strahu, da bi čutila bolečino, ker sem hotela biti samo dobro. Nizka čustvena zrelost ni prepoznala slabosti takšnega stanja, podzavest je šepetala: to je dobro, samo da ni slabše! Sem in tja se je od nekod tam spodaj sicer pojavil občutek praznine, male črne luknje, pa sem ga hitro utišala, se nasmehnila soncu, v prepričanju, da sem srečna, da mi nič ne manjka – a nasmeh je dvignil le kotičke ustnic, cel sistem pa je ostal enako zablokiran, tega pa nisem čutila.

Vedno bolj razumem delovanje fizikalnih zakonov narave na življenje znotraj in zunaj, to me je pravzaprav privabilo oz pripeljalo do tega, da sem se spustila globje  v AEQ metodo, za kar sem hvaležna do neba, to je moja točka preloma življenja.

Težko pišem, rada bi tvorila stavke kot Miha, Svetlana, Gabi…Davno nazaj sem sredi noči mimogrede lahko napisala spis, ki je bil poslan na natečaj in objavljen, na poti v odraslo dobo pa je to zamrlo.

Veliko je ledu, ki ga bo treba počasi odtajevat, a zdaj vsaj vem, da rabim toploto in imam orodje za ustvarjanje toplote. Razumem, da prehitra talitev lahko prinese poplavo, zato moram uravnotežiti dovod toplote in pripraviti sistem za odtekanje vode.

V uvodu seminarja sem si zapomnila stavek, da bi morala biti 2. stopnja aeq pred 1. stopnjo in zdaj mi je jasno, zakaj ni, kako si mora slediti razumevanje najprej na fizičnem in nato na čustvenem nivoju.

Pečenemu kruhu ne moreš več dodajat moke, odvzet sol, zmanjšat zapečenosti. Znova ga zamesimo in dodajamo, odvzemamo, reguliramo…zavestno prisotni pri delu, zraven ne gledamo televizije.

Reprogramiranje podzavesti se torej ne more zgoditi brez zavestnega spreminjanja vedenja, kaj spremeniti in kako, pa nam omogočijo vaje, skozi katere spoznavamo zmožnosti giba, s pomočjo krajšanja in daljšanja mišic in mišičnih skupin ugotavljamo vzroke za stanje v katerem se nahajamo.

Učenje je življenje in znanje ga omogoča živeti ne le preživeti.

Sonja Gerkman, učiteljica AEQ metode® 1. stopnje, učenka AEQ metode 2. stopnje