Simona Benedičič, učiteljica AEQ metode 1. stopnje – Primerjava teka in hitre hoje

Domača naloga izobraževalnega programa za učitelja AEQ metode 1. stopnje – Primerjava teka in hitre hoje

V življenju je ključno učenje. Čim manj zaključkov v glavi pomeni več odprtih možnosti in raziskovanja, iskanja resnice. Učenje je ključno za ohranjanje zdravja in zadovoljstva v življenju.

Metoda AEQ se ukvarja s tem, kako vrniti telesu sposobnost naravnega gibanja, ki je pogoj za več zdravja in zadovoljstva v življenju. Gibanje je po svoji zasnovi urejeno in zato učinkovito, dokler se vanj ne vmeša človek z načinom življenja in (zmotnimi) prepričanji, ki zavedno ali nezavedno vnašajo nered v brezhibno zasnovan sistem. Človeški um lahko telo odtuji od zavesti, ker se tako izmakne čutenju, ki je boleče za srce in omejujoče za ego.

Članek, ki ga obnavljamo, obravnava dve disciplini -tek in hitro hojo- z vidika AEQ metode. Obravnava različen odnos in pristop do gibanja med disciplinama, različna prepričanja glede urejenosti gibanja, različen fokus…Na prvi pogled tako eni kot drugi športniki premagujejo kilometre asfaltiranih površin v vseh vremenskih razmerah, premagujejo sami sebe in sotekmovalce. Cilj jim je vedno boljši rezultat, ki pogojuje njihovo osebno zadovoljstvo in profesionalni uspeh.

Članek osvetli razlike med disciplinama glede kvalitete gibanja. Pogostost poškodb pri tekačih bije v oči in kliče k analizi in iskanju vzrokov za tako stanje. Izpostavi dejstvo, da tekači ne posvečajo zadostne pozornosti tehniki gibanja, za razliko od hitrohodcev, kar botruje poškodbam. Specifične poškodbe, ki jih navaja statistika, so tekačem skupne, zato bi lahko rekli, da pri gibanju vsi delajo enake napake.

Metoda AEQ zagovarja, da bi se vsaka dejavnost morala začeti z »znam, da bi več zmogel«. V tem primeru se to nanaša na proces učenja, ki bi poskrbel za optimalno gibanje tudi pri teku. Ne tečejo samo noge. Pomembno je občutiti center gibanja, vključiti medenico in trup v gibanje, uskladiti gibanje vseh delov telesa, razumeti pomen krčenja in sproščanja mišic in se naučiti, kako (spet) občutiti telo. S tem se dvigne učinkovitost gibanja, izkoristek energije je boljši, obrab sistema pa je manj.

AEQ metoda vidi problem v prepričanju, ki je zakoreninjeno v naših telesih in ga je zato težko spremeniti. Prepričanje pa usmerja naše življenje. Lahko bi rekli, da pri teku velja neko splošno prepričanje, da tekači ne potrebujejo posebnega učenja tehnike gibanja in da so poškodbe »normalen« del športa. Bolj pomembna jim je vzdržljivost, hitrost in dosežki.

Pri hitri hoji je v ospredju pravilna tehnika gibanja, ki zahteva in vključuje večletno učenje. Zavestna pozornost je pri hitri hoji usmerjena v natančen, kontroliran, urejen, nadzorovan gib, ki deluje tekoče, gladko in graciozno. Tehnika gibanja se ocenjuje. Res je zanimivo, da nam tehnika hitre hoje ne deluje naravno, kaže pa popolno skladnost gibanja (krčenja, sproščanja mišic) in ritmične urejenosti. Da je gib dejansko pravilen glede na telesni ustroj kaže dejstvo, da so poškodbe redke.

Redno poškodovani tekači se pogosto poslužujejo hitre hoje z namenom rahabilitacije ali pa hitra hoja postane nadomestilo za tek. V tem bi lahko videli kršenje fizikalnih zakonov, katerim je podvrženo telo, ki vedno dobi izstavljen račun. Zahteva vrnitev iz 4. stopnje nezavestne kompetentnosti v fazo učenja. Učenje v športu zahteva določen čas, zavestno pozornost, disciplino. Ko se red v sistemu vzpostavi, pa lahko napredujemo v 4. fazo, kjer naučeno veščino treniramo. To dejstvo kaže na to, da se tekači kljub vsemu zavedajo pomembnosti tehničnega znanja gibanja. Zdravo telo je svobodno telo in disciplina je tisto, kar nam daje svobodo.

Telo, ki je v slabem psiho-fizičnem stanju je padlo iz ravnovesja. Športniku telo služi kot najbolj pomembno sredstvo za dosego svojih ciljev. Ker telo deluje po fizikalnih zakonih ima določene omejitve. Um pa deluje po kvantnih zakonih in si lahko predstavlja prav vse, kar mu dopušča domišljija. Če njegova vizija, podprta z voljo, presega zmožnosti telesa, telo plača ceno. Plačilo se kaže v depresiji telesa in duha.

Pri športnikih se potreba po čutenju telesa na eni in potreba po premagovanju, ignoriranju telesa na drugi strani, izključuje. Če želimo čutiti telo, mora biti povezava telo-zavest dobra. Športnik pa se uči, kako telo ločiti od zavesti, da gre lahko preko izčrpanosti, bolečine in neznosne bolečine. Prav bolečina pa mu signalizira naj upočasni ali se ustavi. Ekstremni dosežki bi bili nemogoči, če bi poslušali svoje telo. Telo pa ima kljub vsemu zadnjo besedo. Če izkoriščamo moč in potencial svojega telesa za nerealne cilje uma, se telo slej ali prej upre. Prav tako kot se upre oseba, ki jo izkoriščajo v službi. Vse ima svoje meje.

Na eni strani nas zavest oziroma volja motivira v še več/višje/močneje, na drugi strani pa prepričanja v podzavesti temu lahko nasprotujejo. Kadar obstaja ta prepad se to odraža na telesu v zakrčenosti mišic. To pa onemogoča optimalno delovanje telesa. Športnik, ki ima kronično zakrčene mišice in drži zavest stran od podzavesti se tudi po treningu ali tekmi ne more sprostiti. Z učenjem somatskih vaj in z vzpostavitvijo senzorno-motorne zanke se oseba sooči z zakrčenostjo in tudi z motivom, zakaj teče, kaj mu tek prinaša in prav tako lahko pride do spoznanja (resnice), zakaj »potrebuje« poškodbe. Motiv za šport lahko skriva marsikaj: tudi beg, nezavedno izčrpavanje, dokazovanje, iskanje smisla, izogibanje urejevanju problemov…

Skozi vaje AEQ zmanjšujemo SMA in z razumevanjem procesa dvigujemo čustveno zrelost. Večja sproščenost telesa je namreč mogoča, ko dvignemo čustveno zrelost. Sposobnost konstruktivnega izražanja čustev da človeku samozavest, da lažje spreminja svoje vedenje in svoje življenje. Spozna svoje vzorce in prepričanja in zato lahko marsikaj zavestno spreminja. Športnik dobi vpogled v tiste dele sebe, ki se jih ne zaveda. Na podlagi celotne sestavljanke sebe bolje razume in spozna, zakaj nekaj počne na določen način. To razumevanje mu prinaša spremenjen odnos do sebe in spremenjen pristop do športa. Spoznanje resnice človeka osvobaja, čeprav je pot do tja težka. Nedvomno pa se za pozitivne spremembe in več ravnovesja v življenju splača spremeniti in učiti.

Simona Benedičič, učiteljica AEQ metode 1. stopnje

Preberite še: