Veronika Lovšin, Učiteljica AEQ metode 2. stopnje – Zakaj ne spremenimo svojih reakcij, ko nekaj ne teče kot bi moralo

Pred parimi dnevi je prišla moja najstarejša hčerka k meni in spet nekaj ‘sikala’ čez mojo alternativo in AEQ. V smislu: ‘Kaj se greš s to tvojo alternativo, če ti nič ne pomaga. Zakaj pravzaprav ne more človek normalno samo živeti, zakaj se mora ves čas ukvarjati z neko preteklostjo in popravljati stvari za nazaj? A smo res vsi tako uničeni? Zakaj se je treba ves čas toliko truditi?’

Pa sem ji odgovorila, da se ji ni treba truditi, da je dovolj že, če samo živiš. Jaz sama se pa s tem ukvarjam, ker si želim lahkotnejšega in lepšega življenja in se nebi rada celo življenje lovila okrog enih in istih zank in na koncu sklenila, ja usoda je pač taka ali pa, da res nimam sreče v življenju… Ne, ne grem se tega. Toliko so mi že jasne zakonitosti življenja, da vem, da si sama sebi kreiram svoje življenje in če mi gre sodelavka v službi na živce ni to njen problem, ampak moj. Vem da, če se ji izognem, s tem nisem ničesar rešila, ampak samo preložila problem, ki se bo prej ali slej spet pokazal. Vem, da je polno majhnih stvari, ki me motijo v življenju. Lahko se delam, da mižim in jih ne vidim, ampak me bodo še vedno motile, kljub temu, da jih ne vidim. Kadarkoli bom v življenju naletela na podobno situacijo, se mi bo moj vid spet povrnil in spet si bo za prikrivanje treba nadeti še debelejše pregrinjalo.

Hčerkin odgovor je bil: ‘Jaz pa nimam težav, mene pa nič ne moti.’ Pa jo malo začudeno pogledam in skoraj nedolžno vprašam: ‘Pa te res ne?’ Tu se je pa ustavila in potem je kar vrelo iz nje, česa vsega se boji in kaj ji gre na živce. No, otrok moj, samo toliko, da boš vedela, zakaj alternativa.

Res je težko narediti prvi korak in se odločiti, da boš v svojem življenju nekaj spremenil. Tudi naslednji koraki so težki, ker ugotoviš, da za te spremembe potrebuješ kar nekaj poguma in potrpljenja in da se ne da samo s čarobno paličko zamahnit in je vse urejeno. Spomnim se svojega razočaranja nad samo seboj, ko sem se resnično zavedala svojih dejanj. Pri svojih starših ali drugih ljudeh je veliko lažje videt in jih obtoževat tudi rešitve so nam vsem kristalno jasne. Ko pa se sam znajdeš v podobni situaciji, smo pa navadno povsem krotki, nebogljeni, razočarani sami nad sabo in šele tu lahko vidiš in dejansko občutiš, kako težko je narediti spremembo pri sebi. Veliko enostavneje se je ujeti v najrazličnejše pasti obsojanja, izmikanja, igranja vloge žrtve, kot pa prevzeti odgovornost za svoja dejanja in se soočiti z vsemi svojimi strahovi.

Veronika Lovšin, Vodice, Učitelj AEQ metode 2. stopnje

Preberite še: