Zadnji nevaren miselni vzorec je pravzaprav protimisel. Je proces, ki se imenuje potlačenje misli, poskus odrivanja neželenih misli in čustev. Pokojni Daniel Wegener, socialni psiholog iz Harvarda, je naletel na zapis velikega ruskega pisatelja Fjodorja Dostojevskega: ”Poskusite sledeče opravilo: poskušajte NErazmišljati o polarnem medvedu, in edino stvar, ki jo boš videl v mislih, bo prekleti severni medved.”
Wegener, ki je verjel, da je ta trditev resnična, se je odločil, da jo bo preizkusil. Skozi serijo raziskav in eksperimentov je odkril fenomen in ga poimenoval »ironična napaka«, ki pomeni, da bolj kot skušamo potiskati svoje misli stran, hitreje in bolj bodo prihajale nazaj. Do tega pride, ker je potlačenje misli za um težko opravilo. Um mora stalno nadzirati mentalne aktivnosti za odkrivanje prepovedanih misli: Je kje tukaj kakšen polarni medved? Možgani dolgo ne morejo vzdrževati takšnega nadzora. Utrudijo se. Polarnega medveda poskušajo skriti pod debelim ledom, ampak se njegova glava pojavi spet nad vodo, za dobro mero pa s sabo pripelje še nekaj prijateljev. Rezultat potlačitve misli je, da še bolj razmišljamo o polarnih medvedih. Ironična napaka je eden izmed razlogov, zakaj kadilci, ki skušajo opustiti kajenje, neprestano razmišljajo o kajenju, in zakaj ljudje, ki so na dieti in skušajo ne razmišljati o hrani, razmišljajo o sladkih prigrizkih.
Ironična napaka povečuje nepotreben tonus mišic. Vemo, da kronični stres skrajša mišice, ampak če skušamo urediti naše stresne misli tako, da slabe misli potopimo v najglobje vode naše podzavesti, te običajno ustrelijo nazaj. Možgani, ki so v kroničnem stresu, so že tako ali tako preveč obremenjeni (temu rečemo kognitivna obremenitev), zaradi česar je še težje uspešno potlačiti misli. Namesto manj stresa ga dobimo čedalje več. Klasičen primer negativne moči potlačenja misli opazimo pri ljudeh s posttravmatskim sindromom, ki se – razumljivo – nočejo spominjati dogodkov, ki so jim povzročili grozen stres. Ampak njihovi bledi spomini se vrnejo na nepričakovan, napadalen način ali pa ponoči vstopijo v njihove sanje. Pogosto se obsojajo, da so dovolili vrnitev vsiljivim mislim, ker niso bili dovolj močni, in da imajo nanje čustven odziv. To stanje še bolj zmanjša energijo in oteži nadzor nad mislimi ter vodi v samo obsojanje in občutek nemoči ter izgubo samozavesti. Nastane začaran krog.
Če preučimo povezave v sistemu potiskanja misli, pridemo do uporabnih ugotovitev, kako ta miselni proces zmanjševati in odpraviti. Sistem deluje takole: slaba čustva potiskamo na stran, a se zaradi fenomena polarnega medveda naizogibno vrnejo, in potem se počutimo slabo; ker se počutimo slabo, se zato počutimo slabo. Dodaten sloj negativnega obsojanja – tisti del, kjer se počutimo slabo zaradi tega ker se počutimo slabo – na sistem deluje kot obročkast oklep, ki odvzame še tisto malo energije, ki je ostala za spopadanje s problemom. To resno pomanjkanje energije je glavni razlog, da ljudje padejo v resno dpresivno stanje. Povedano na kratko: potlačenje misli je avtocesta do dviga kroničnega stresa in depresije, oboje pa negativno vpliva na kronični tonus mišic in SMA. To sproži tako refleks zelene kot rdeče luči ter zaradi močne čustvene reakcije poveča tudi nesimetrijo refleksa travme.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode®
