Entropija, ki jo definira drugi zakon termodinamike je razpad sistema in kaos. Je sprememba na slabše, v manjšo urejenost in učinkovitost. Vsak sistem je sam po sebi zaradi vpliva drugega zakona termodinamike na naše življenje podvržen razpadu v kolikor se njegova učinkovitost sproti ne nadgrajuje in izboljšuje. Pa naj si gre za “sistem” človeškega telesa, sisteme v gospodarstvu, “sistem” na vrtu, ali pa “sistem” znotraj naših življenjskih odnosov. Še tako uspešno in konkurenčno podjetje, je vse bolj podvrženo entropiji, če se njegove učinkovitosti sproti ne optimizira. V kolikor stanja, ki znotraj sistema trenutno še funkcionira, ne vzdržujemo, izboljšujemo in posodabljamo, bo s časom podvržen vse večji neučinkovitosti. Entropije ni moč ustaviti, s sprotnim urejevanjem pa jo je mogoče upočasniti.

Za to, da lahko učinkovitost sistema sprotno urejujemo in nadgrajujemo pa potrebujemo čas, pozornost in energijo. Energije imamo v današnjih časih na voljo v izobilju, zato je vzdrževanje iluzije učinkovitosti mogoče precej dolgo časa, nemogoče pa je kljubovati entropiji, ki na koncu vedno dobi vojno. Eden izmed glavnih vzrokov, zakaj so ljudje danes vedno bolj podvrženi razpadu sistema je kronično pomankanje časa. Pomanjkanje časa pa onemogoči vložek željene pozornosti, s katero bi človek uspel razumeti trenutno stanje, sprejel ustrezne odločitve in uvedel primerna dejanja za potrebne spremembe, ki bi v prihodnosti vodile v višjo urejenost.

V modernih časih, je bolečina nadloga, katere se je potrebno čimprej rešiti, ker ljudi upočasnjuje in omejuje pri doseganju svojih ciljev. Pa vendarle je osnovna naloga bolečine ta, da nas opozarja na določen nered v telesu. Ker ljudje danes živijo v napačnem odnosu do časa, je razumljivo, da za odkrivanje resničnih vzrokov zakaj je do bolečine prišlo nimajo časa. Proizvajalci protibolečinskih tablet prav tekmujejo, katera tableta bo prijela čimprej, bo učinkovala čim dlje časa in imela čim bolj širok spekter delovanja. Tak odnos do bolečine sicer omogoča hitro “izboljšanje” stanja, ki je kratkotrajno in zgolj začasno, dolgoročno pa je entropija znotraj telesa vse večja in vodi do vse več kroničnih bolečin in bolezni.

Če nam poči vodovodna cev in nam potem voda moči stanovanje, nam je jasno da moramo poklicati vodovodarja da cev zamenja. S tem bo odpravljen vzrok, katerega posledica je bilo mokro stanovanje. Ko odpravimo vzrok, odpravimo neprijetnosti, do katerih je posledično prišlo. S tem smo vodovod optimizirali in dvignili na višji nivo urejenosti s čimer smo vplivali na entropijo in upočasnili njen vpliv na vodovod.

Ko pa se gre za odnos do lastnega telesa, pa ljudje nimajo takega odnosa. Čakajo dokler ni že skoraj neznosno. Takrat je že pozno, v mnogih primerih že prepozno. In kadar je pozno ima človek na izbiro bistveno manj možnosti s katerimi bi vplival na spremembe.

Bolečina nam sporoča, da lastnemu telesu namenjamo premalo pozornosti. Sporoča nam, da je gibanje neusklajeno in neučinkovito. Telo nas z bolečino opozarja, da ni sposobno slediti idejam zavesti, da naj se upočasnimo in mu prisluhnemo.

Če smo telesu pripravljeni nameniti svoj čas, energijo in pozornost in tako odkriti vzrok za bolečino, pa naj si bo ta bolečina fizične ali pa psihične narave, smo na koncu nagrajeni z užitkom. Bolečino razumemo kot začasno prehodno stanje. Ne želimo je prikriti ali utišati, pač pa razumeti njen izvor. Če želimo priti do užitka, ki je dolgoročna odprava bolečine, moramo najprej iti v neprijetnosti, v tem primeru v razumevanje globjih vzrokov za njen obstoj. Lahko bi rekli, da gremo v začasno entropijo. Večja kot je entropija, večji potencial imamo da kasneje preidemo v sintropijo in tako smo na koncu nagrajeni z užitkom.

Če želimo priti do rezultata v delu, moramo najprej v neprijetnost v smislu dela in utrujenosti, na koncu pa smo nagrajeni z užitkom. Dobimo zadovoljstvo, ker smo nekaj dosegli in pa plačilo za opravljeno delo, ki nam nato omogoča užitek, recimo oddih na morju. Rečemo, da gremo najprej v princip realnosti in se posvetimo delu, več svojega časa, pozornosti in energije vlagamo v delo s katerim zaslužimo denar, ki pa nam potem omogoča dopust in gremo tako takrat v princip užitka.

Sam sem v zadnjih mesecih v tem začasnem, prehodnem obdobju entropije. Prav zanimivo mi je opazovati, kako me podzavest želi speljati stran od sprememb. Jasno razumem kaj potrebujem storiti in kam moram usmeriti svoj čas, energijo in pozornost, da bi prišel do željenih sprememb tradicije, ampak me podzavest večkrat uspe prelisičiti. Še preden dojamem, je običajno že prepozno, nato mi ne preostane drugega, kot da se nasmejem in naslednjič uporabim še več zavestne volje.

Pogostokrat se mi zgodi, da imam namen poslušati avdio posnetke seminarja, izvajati AEQ vaje, ali pa pisati domače naloge pa potem podzavest poskrbi da ne pride do realizacije. Čisto “slučajno” dobim po službi noro kulinarično idejo in potem 2 uri kuham, jem, na koncu še pomijem in pospravim, nato pa sem že “dovolj” utrujen, da se še malo odpočijem in je dan naokoli. Naslednji dan poskusim znova, pa me ravno, ko se želim odpraviti delat vaje “slučajno” kliče kolega s katerim odidem na pijačo, ker ga že dolgo nisem videl in bi mi druženje z njim prav pasalo. In spet je dan naokoli. Ali pa se pred izvajanjem vaj “slučajno” najem do te mere, da potem vaj ne morem izvajati. Pred izvajanjem vaj prav paše pogledati film, zaradi katerega običajno do vaj potem sploh ne pridem. Če pa se že uspem “uleči” na blazine, pa tam moja pozornost skače levo desno in mi tako nagaja in otežuje zavestno prisotnost pri vajah.

Teh težav še pred parimi meseci nisem imel, sedaj pa imam čedalje več notranjih borb s samim sabo. Pojavljajo se mi tudi kožni izpuščaji na obrazu v predelu okrog nosa in med obrvmi. Sam si to razlagam kot posledico tega, da sem začel počasi zmanjševati SMA v trebušnih in prsnih mišicah, sploh pa v vratu in čeljusti in tako lahko energija lažje pride do glave, tam pa se izraža preko kožnih izpuščajev. Predvidevam, da še nisem dovolj čustveno zrel, da bi izbral ustrezen način izražanja te energije. Lahko pa, da se vsa do sedaj nakopičena energija v centru telesa, ki je stvar preteklosti, sedaj izraža preko obraza in na ta način zapušča telo. Nekako tako si sam razlagam te težave, bi pa bil vesel še tvoje razlage Aleš.

Ker vidim, kako se podzavesti upirajo spremembe tradicije, vem, da sem podzavest zadel v žilo zlata. Razumem, da me želi na vse načine speljati stran od sprememb, zato se idej, ki jih dobim čez dan, lotevam sistematično in bolj preudarno. Probam odkriti, ali je to samo trojanski konj, ali pa je res kaj bolj smiselnega. Včasih sem uspešen bolj, drugič manj, pa vendar je opazen napredek, če primerjam samega sebe danes ali pa še kakšno leto nazaj.

Timotej Ferjan, Učitelj AEQ metode 1. stopnje