Čustvena zrelost obeh staršev je pomembna predvsem zaradi zahtevnosti procesa odraščanja otroka. Ob rojstvu ima otrok zelo velik potencial in široke možnosti, kaj vse lahko postane. A če želi to postati, mora svoj potencial usmeriti v to. S tem namreč žrtvuje širino možnosti, da lahko doseže globino, ki je potrebna za to, da je v tem, kar si je izbral, dovolj dober in doseže zadovoljstvo s tem, kar je. Širina namreč ne daje zadovoljstva. Zato zadovoljstvo lahko začutimo šele, ko gremo na nekem področju še globlje ali ko nekaj zelo dobro obvladamo (»Sreča je, ko je delo dobro opravljeno.«), in takrat se nam v tej globini odpre širina. To lahko jasno prepoznate v procesu šolanja za učitelja AEQ metode. Če se ne bi dovolj osredotočili na učenje in razumevanje AEQ metode, ne bi dobili možnosti spoznavanja širine AEQ-ja.
Zakon časa deluje v smeri žrtvovanja širine, da lahko dosežemo globino, ki nam nato odpre širino. To zakonitost si predstavljajte kot zajčjo luknjo, skozi katero je Alice prišla v čudežno deželo. Če ne bi žrtvovala širine in si za cilj izbrala samo zajčje luknje ter če ne bi upala iti v njeno globino, ne bi v tej našla nove širine. To simboliko lahko vidimo v simbolu za neskončnost.
Selekcije in žrtvovanja širine za doseganje globine ni mogoče primerno uresničiti v družini, kjer pri starših ni primerne čustvene zrelosti, saj otrok ne more prenesti tistega, česar starša nimata. Po drugi strani pa v taki družini otrok prevečkrat žrtvuje svoje možnosti za to, da ureja in ohranja odnos staršev. Prav to mu preprečuje naraven pristop odraščanja in osredotočenosti na to, kaj v resnici želi biti.
V času pred civilizacijo je življenje v naravnem okolju omogočalo, da sta bili telesna in čustvena zrelost primerni kompleksnosti okolja, v katerem se je oseba razvijala. Če ni bilo tako, je oseba umrla, še preden je bila sposobna imeti otroka. Civilizacija je to stanje izboljšala in omogočila, da so tudi osebe, ki niso imele primerno razvite čustvene zrelosti, lahko imele otroke. Kljub temu pa je še vedno obstajala varovalka počasnega razvoja kompleksnosti okolja in visokih omejitev vedenja, ki jih je določala družba s svojimi pravili, navadami ter družbenimi razredi.
Tehnološka revolucija je to ravnovesje dokončno sesula in omogočila, da ima lahko oseba, ki je po zakonu časa telesno zrela za otroka, veliko premajhno čustveno zrelost, da bi lahko brez kroničnih težav omogočila normalno odraščanje svojemu otroku. Obenem pa se ta otrok rodi v okolje, ki je na veliko višji kompleksnosti od tistega, v katerega so se rodili njegovi starši. Razlika, ki jo dosegamo v obdobju ene generacije, je tako velika, da ni mogoče, da bi se primerno dvignila raven podzavestne čustvene zrelosti. Zato je pri vsaki generaciji potrebna višja odtujenost in ločenost od telesa in okolja, ki omogoča življenje kljub veliki razliki med ravnjo podzavestne in zavestne čustvene zrelosti ter učinkovitosti.
