Za preživetje je pomembno, da se premikajoča se bitja nenehno učimo in tako za nas pomembne in uporabne informacije urejamo v smiselna in urejena področja. Z učenjem ohranjamo in izboljšujemo živčno-mišične sposobnosti, s tem pa se postopoma izboljšuje naša sposobnost spreminjanja nereda v red.

Ta proces se začne že ob rojstvu, ko pričnemo počasi povečevati urejenost svojega gibanja in s tem večamo svojo gibalno inteligenco. Otrok v približno enem letu z nenehnim učenjem in z izboljševanjem svojega občutenja tako dvige nadzor nad urejenostjo svojega gibanja, da lahko shodi. To mu omogoča bolj svobodno gibanje in spoznavanje njegovega okolja. Sposobnosti živčno-mišičnega sistema se dvigujejo. Otrok vse bolje zaznava občutke iz telesa, razvijejo se čustva. Čustva začutimo ob premikih mišic. Ko se namreč mišice krajšajo (skrčijo) ali daljšajo, ustvarijo občutek, ki ga prepoznamo kot določen čustven vzorec. Ti vzorci se oblikujejo že zgodaj v otroštvu. Boljši nadzor nad mišicami omogoča, da oseba postopoma lahko sprejme in da (izrazi) večjo jakost čustev, ki jo lahko zavestno in učinkovito nadzoruje. Višja gibalna inteligenca tako vodi v višjo čustveno inteligenco.

Skozi to povezanost gibalne in čustvene inteligence lahko opazimo, kako pomembno je ohranjati in izboljševati naš živčno-mišični sistem, saj lahko tako v življenju delujemo učinkoviteje. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da nas zavedanje naših notranjih telesnih občutkov in občutenje čustev delajo človeške. V današnjem svetu je moč opaziti, da je vse prevečkrat zaželeno, da ljudje delujemo brez čustev, avtomatizirano, skoraj robotsko. No, tudi gibati smo se začeli tako. Naša gibalna inteligenca je nazadovala, saj se je z razvojem tehnologije okolica izjemno prilagodila ljudem, kar je povzročilo nižjo potrebo po urejenosti našega gibanja, posledično pa tudi nižjo čustveno inteligenco. Ljudje nismo zmožni zavestno in učinkovito nadzorovati visoke jakosti čustev oziroma je naša sposobnost tega slabša. Močna čustva so nam neprijetna, zato zakrčimo svoje telo in s tem omejimo naše čutenje sebe, svojega telesa. Manj željni smo se učiti gibanja, slabše smo prilagodljivi in učinkoviti.

Izgubljanje (nižanje) gibalne inteligence tako vpliva na nižjo čustveno in tudi na nižjo splošno inteligenco, ki jo lahko opišemo kot raven sodelovanja telesa in zavesti v kombiniranju intuicije in uma za najučinkovitejše reševanje problemov in izpolnitev želja. Nižja splošna inteligenca torej vpliva na našo kvaliteto življenja, saj je naša zmožnost reševanja problemov in izpolnitve želja slabša. To pomeni, da si lahko (začasno) izgubljeno kakovost življenja zopet povrnemo z učenjem gibanja. Ko se ponovno povežemo s svojim telesom in ga začnemo bolje čutiti, lažje prepoznamo, kakšne so resnično naše potrebe in kako jih zadovoljiti, kako ustrezno reševati težave ali celo preprečiti, da nekatere nastanejo. To nam omogoča večjo sproščenost, oziroma se po začasnem (akutnem) stresu hitreje vrnemo v stanje sproščenosti. Prav tako znamo ustrezno prepoznati čustva in razumemo, zakaj jih čutimo in kako primerno urejati določeno področje življenja, za katerega nam naša čustva kažejo, da rabi več pozornosti.

Skozi učenje AEQ metode® in z izvajanjem AEQ vaj® sem prišla do naslednjih ugotovitev:

• Bolj ko sem v stiku s svojim telesom in bolj ko ga znam sprostiti, več občutkov iz telesa zaznavam.
• Močneje čutim tako prijetna kot neprijetna čustva.
• Hitreje prepoznam, ko je moja pozornost preveč obrnjena navzven, v pretirano zadovoljevanje potreb drugih, oziroma lahko bi rekli, da začnem delovati na način, da drugim ugajam ali pa se čutim odgovorno za njihovo udobje in dobro počutje, hkrati pa pozabim Opazim, kako nemirna, raztresena postanem, prav čutim lahko, kako je telo v krču. Včasih lahko celo začutim, kako se v meni prebuja bes, ker dobim občutek,

da sem za vse sama in kako uboga sem. Padem v vlogo žrtve in iščem krivca za svoje stanje zunaj sebe. Vedno znova se potem izkaže, da je do takšnega rezultata prišlo, ker sem delovala po starih podzavestnih programih. To povezujem s tem, da sem kot otrok morala biti nenehno pozorna na to, kako se vedem, da drugi niso imeli dela z mano in da ne bom nikogar razjezila ali pa naredila napake ter me bodo vsi imeli radi. Kot otrok sem s takim načinom vedenja dobila veliko odobravanja, danes pa me tak način delovanja utruja in vodi v entropijo. Vesela sem, da lahko tak vzorec vedenja (gibanja) hitreje opazim in prepoznam njegovo neučinkovitost ter se ga učim spreminjati v bolj učinkovitega. Vse bolj se tudi zavedam, kaj dejansko pomenijo stavki:

»Najprej poskrbi zase.« in »Vzemi si čas zase.«

• Ozavestila sem tudi določena omejitvena prepričanja in iluzije, ki so zaradi negativne izkušnje iz preteklosti vplivali na to, kako sem delovala. Opazila sem namreč, da se je pri določenih dejavnostih v meni pojavil upor, zaradi katerega sem mislila, da ta dejavnost ni zame ali da tega ne smem početi, oziroma se moram temu čim več izogibati. Vem, da je bil prisoten tudi strah pred neuspehom, ki je bil verjetno tudi eden glavnih razlogov, da sem ostajala v coni udobja, ki pa me je pričela vse bolj stiskati, postajalo mi je neudobno (kako ironično ). To je bil znak, da je treba vedenje (gibanje) Ko sem si enkrat dala priložnost in začela biti v teh dejavnostih pogosteje prisotna ter kljub morebitnim napakam vztrajala pri njihovem ponavljanju, sem čez čas ugotovila, da sem pričela v njih dejansko uživati. Treba se je bilo samo soočiti s principom realnosti.

Ko sem pred leti začela z branjem knjig o osebnostni rasti, sem si predstavljala, da ko enkrat osvojiš vse te napotke in načine delovanja, ki so v knjigah predstavljeni, tvoje življenje postane brezskrbno, enostavno. Nikoli pa nisem imela občutka, da sem prebrala že dovolj teh knjig. Vedno znova sem iskala še kakšno, ki bi mi predstavila neko novo rešitev. Sedaj vem in razumem, da življenje ne postane enostavno zaradi branja knjig. Šele preko različnih izkušenj in učenj, ki ti omogočajo boljše čutenje in zavedanje lastne some, lahko postopno spreminjaš svoj način gibanja, vedenja in delovanja, življenje pa postane polnejše in lahkotnejše. In to ne zaradi tega, ker so stvari v življenju samo enostavne, ampak ker sam dviguješ celostno sposobnost reševanja problemov in iskanja učinkovitih rešitev. Učenje AEQ metode® in izvajanje AEQ vaj® pa ti pomaga pri ohranjanju in dvigovanju te sposobnosti.

Maša Gril, učiteljica AEQ metode 1. stopnje