(Avtonomni živčni sistem v nadaljevanju AŽS)

Pri dolgotrajni in močni aktivaciji simpatičnega načina, ki je možna samo ob obilju hrane in energije ter močni zakrčenosti in izgubi vpliva telesa na zavest, se sočasno aktivira parasimpatični način. Ta reakcija AŽS ima funkcijo zasilnega zavornega mehanizma, ki drastično upočasni vse telesne procese in se ne sme enačiti z naravno aktivacijo parasimatičnosti kot nasprotja sipmatičnega stanja.

Vodi v zamrznitev, utrujenost, depresijo, pomanjkanje motivacije in povzroči nastanek kompleksnih sindromov, kot so kronična utrujenost, fibromiaglija široko razširjena, kronična bolečina v mišicah in v mehkemu tkivu v telesu, motnje prebavno presnovnega sistema …

Dereguliran AŽS je podoben avtu, ki ga vozimo z zavoro in do konca aktiviranim plinom. Značilno za dereguliran AŽS je, da njegove funkcije več ne sledijo normalnim vzorcem, temveč delujejo nepričakovano in neobičajno.

Živčni sistem se takrat odziva brez kreativnosti in deluje po poprej naučenih vzorcih, čeprav niso najboljša izbira za dano situacijo. Taki odzivi so značilni pri stanjih panike in groze in vodijo v travmatičen šok in zamrznitev.

Deregulirani AŽS je v današnjem času izjemno pogost in je glavni razlog za vrsto težav in bolezni. Med temi so: nespečnost, apnea (motnja dihanja med spanjem), aritmije, pretirana občutljivost na temperaturne spremembe, popačen občutek za vnos tekočine in hrane, vse vrste alergij, kemične in nekemične odvisnosti, nezmožnost usmerjanja pozornosti, demenca in vrsta avtoimunih bolezni.

Ker travmatičen šok najbolj vpliva na mišice okoli medenice, je med glavnimi vzroki za vrsto težav, povezanih s prenapetimi mišicami, v tem delu telesa. Med temi so impotenca, inkontinenca, ankilizirajoči spondilitis (kronična revmatična bolezen, za katero je značilna prizadetost hrbtenice), kronične bolečine v medenici, težave z zanositvijo in nosečnostjo ter večja verjetnost za kompliciran porod.

Splošno poslabšanje kvalitete življenja, ki nastopi z deregulacijo AŽŠ, pa vodi v depresijo, sindrom kronične utrujenosti, izgubo kreativnosti in anksioznost (tesnoba, neprijetno, strahu podobno čustveno stanje).

Glede na močan negativen vpliv dereguliranega AŽS je pomembno vedeti, kako ga prepoznamo pri sebi ali drugih.

Fizični znaki

Odziv telesa na travmatični šok vodi v stiskanje krvnih žil, zato da bomo manj krvaveli pri telesnih ranah, prav tako manj krvi pride v možgane. Nadledvična žleza sprošča kortizol, kar nam da večje količine glukoze, potrebne za boj ali beg.

Vagusni živec, ki poteka neposredno iz možganov do velike večine notranjih organov in nam daje občutek umirjenosti in varnosti, se umakne in izključi svojo pomirjujočo aktivnost. Posledično se bitje srca pospeši in raven krvnega tlaka dvigne. Prav tako lahko izgubimo zavest ali pa izgubimo nadzor nad mehurjem.

Veja vagusa prav tako onesposobi delovanje obraznih mišic, kar vodi v pogoste napačne interpretacije izraza na obrazu. V stanju travmatičnega šoka tako pogosto ocenimo izraz na obrazu oseb okoli sebe kot nasilen in nevaren. Prav tako lahko zamrznemo, ne moremo zbežati ali pa se boriti. Roke in noge postanejo hladnejše, kar naredi gibanje težje in bolj neučinkovito ter trdo.

Psihični znaki

Kot bi lahko pričakovali, so čustveni odzivi osebe v travmatskem šoku polni strahu in zaskrbljenosti. Tudi sramote, če jih je strah neuspeha pred drugimi ljudmi.

Ljudje z veliko predhodnimi izkušnjami in navado travmatičnega šoka po navadi trpijo zaradi predhodne zaskrbljenosti; predstavljajo si slab potek in posledice za dogodek, ki se sploh še ni zgodil. Čutijo visoke ravni groženj – ne le po tem, ko so opravili neko delo, temveč že preden so se dela sploh lotili.

Te osebe postanejo boječe in zaskrbljene, verjamejo govoricam. Nanje močno vpliva informacijski vakuum. Pričakujejo slab izid, in čutijo močno predvidevanje neuspeha in sramote.

Predhodna zaskrbljenost pa vodi v močan, toksičen in kronični stres, ki je eden izmed najškodljivejših stanj za zdravje človeka.

Glede na to, da AŽS domuje v limbičnem delu živčnega sistema, je treba vedeti, da korteks in limbični del možganov ustvarjata skoraj identični medsebojni odnos, kot je odnos med simpatičnim in parasimpatičnim načinom delovanja AŽS.

Primerjava odnosa med zavestnim delom uma in limbičnim delom možganov, ki vam bo pomagal bolje razumeti delovanje celote:

Zamislite si vodnika slona, kako jezdi na slonu. Vodnik slona predstavlja zavestni del uma, slon pa predstavlja limbični del živčnega sistema. Med dolgim pohodom slon ubogljivo sledi vsem ukazom, ki jih daje vodnik, ki tako ukazuje slonu, kdaj naj hodi, kdaj naj teče, kdaj zavije in kdaj naj se ustavi.

Na prvi pogled deluje, kot da ima vodnik popoln nadzor nad slonom. Dejansko je to samo navidezno in vodnik ima nadzor nad slonom samo zato, ker mu slon to dopušča. Če se slon nečesa prestraši in spontano reagira, boste priča njegovi neukrotljivosti in paniki ter nemoči vodnika, da kakor koli vpliva na slonove reakcije. In tako stanje traja, dokler slon ne ugotovi, da je zunaj nevarnosti.

Čeprav je naša zavest racionalna, ni kos našim primitivnim potrebam in preživetvenim nagonom. Sploh v primeru, ko zaradi zahtev in možnosti sodobnega življenja pride do močne ločenosti med zavestjo in umom in nerealnih odločitev, nezrelega obnašanja in nižanja prilagodljivosti.

Skozi učenje metode AEQ in izboljšanje sposobnosti daljšanja mišic boste spoznali, da je mogoče vplivati na delovanje AŽS in da lahko vplivate in povečate delež aktivnega parasimpatičnega načina delovanja AŽS.

Za izboljšanje stanja je bistveno zmanjšati aktiviranost simpatičnega načina delovanja sploh, če je ta aktiviran dlje časa zaradi čustvenih travm v preteklosti. Takšno stanje ustvarja močan pritisk v trebušni votlini zaradi potlačenih čustev, kar zaradi akcije/reakcije povzroči aktivacijo telesnega oklepa, da to potlačitev omogoča in obvladuje. Oboje pa vodi v aktivacijo simpatičnega načina in zamrznitev centra v travmatičnem šoku, z vsemi problemi, ki jih ta prinaša.

Pravilno in pozorno izvedene vaje AEQ zmanjšajo delež napetih mišic in njihov tonus, kar je osnovni pogoj za postopno odpravo nepotrebno aktiviranega simpatičnega načina delovanja AŽS.

Skozi vaje se učimo usmerjati misli in pozornost in tako skozi dinamično meditacijo povečevati aktivnost vagusa ter omogočiti umiritev in postopno normalizacijo delovanja AŽS.

Povečamo občutek za trenutno stanje in sposobnost, da ga z besedami opišemo. Tako lahko zavestno bolje določimo vzroke za takšno stanje, lažje najdemo kreativne rešitve izhoda in potrebnih sprememb, ki nam omogočijo regulacijo delovanja AŽS in dvig kakovosti življenja.