Kronične mišične napetosti služijo potlačitvi zaznavanja neželenih in nevarnih impulzov iz telesa. Njihovo izražanje v okolico skozi gibe, govor, pogled, držo je omejeno. Te občutke in čustva zaklenemo vase, da ne bi porabljali energije zavesti. Ta ukrep lahko primerjamo z zapiranjem nevarnega zločinca; racionalno je preprečiti njegov pobeg, kot pa loviti ga. In vendar, iz nobenega zapora pobeg ni popolnoma nemogoč. Ego, ne glede na to, kako močan je, ne more zagotoviti varnosti pred potlačeno energijo, ki je kot impulz znotraj membrane potencialno nevaren ubežnik. Podobno kot je kaznjenec najbolj nevaren, ko je na begu. Ti impulzi so naraven in neugasljiv izraz človekove življenjske želje in zato vedno iščejo izhod iz telesa, sploh če je odnos okolice do te osebe moteč, jo ovira ali omejuje.

Čeprav se na stanje stalne mišične napetosti navadimo, sprijaznimo ali zanjo izgubimo občutek, takšni odnosi na telesni ravni še vedno močno vplivajo ter ohranjajo željo po izražanju potlačenega. To pa hkrati pomeni, da mora obramba biti aktivna nenehno, da bi ohranila ravnovesje. Podobno kot mora uprava zapora stalno skrbeti za izboljševanje varnosti in zapornikom oteževati možnost pobega. Sčasoma se sistem zaščite neizogibno obrabi in zaradi prevelike porabe energije za vzdrževanje ravnovesja utrudi. Ujeto energijo znotraj telesa zadržuje vse težje, težje pa tudi ohranja v preteklosti pridobljene vzorce izražanja in odzivanja na okolico.

Dodaten močan stres zaradi šoka ali dlje trajajoče stanje pretirane obremenitve močno dvigneta možnost takšnega preboja potlačenih stanj. Misel o pobegu, ki se vse pogosteje pojavlja, je lahko dovolj močna, da zbudi izviren strah, pred katerim smo si že bili postavili zaščito. V telesu se pojavijo simptomi stiske, panike ali šoka. Ta povezava je tista, ki je za večino razlog, da je pogovor o čustvenih konfliktih tako stresen. Taka vrsta šoka, če se ponavlja, močno škoduje sposobnosti prilagoditve, spodkopava odpornost in nas izpostavi sesutju – neurejenosti in bolezni. Ego ukrepa z vsemi razpoložljivimi načini, da bi to preprečil, čeprav bi bilo veliko bolje sprejeti dejstva in se z njimi ukvarjati, jih postopoma urediti. Ponudi se primerjava z bolečinami v zobu in odlašanjem z obiskom zobozdravnika.

Učinek zmanjševanja vpliva impulzov, ki ga ego redno uporablja, je omejevanje živosti osebe. Kronična mišična napetost je prisilni jopič, ki omeji dihanje in gibanje in s tem zavedanje ter samoizražanje. Obenem pa je oseba pod pritiskom sebe, okolice in družbe, da doseže nek cilj, za katerega meni, mu bo z njim dosegla spoštovanje in sprejetost, ki ju potrebuje. A ga zaradi prisilnega jopiča dosega težje, kar zahteva čedalje več volje za ohranitev nerealnih odnosov do okolice.

Torej oseba ni le energijsko prikrajšana, obremenjena je tudi z dodatnimi zahtevami za izdatek energije. Za večino ljudi v tem položaju je stalen stres prevelik in od njih zahteva energijo, namenjeno za nujne primere. Stalen stres je vir za omedlevico, vrtoglavico, izgorelost in utrujenost. Večini se nekaj časa nekako uspe prebiti skozi to stanje, vendar samo zaradi močne volje, ki pa hkrati neizogibno kaže na obstoj podobno močne želje po smrti, brez katere ni volje po življenju. Ujeto v ta proces telo iz stopnje odpora postopoma preide v utrujenost/izčrpanost. Osebi zmanjka energije, da bi nadaljevala, kot želi, je navajena ali pa od nje okolica zahteva. Takrat zboli ali se poškoduje. Ego je do takrat dobival bitke, a sedaj telo zmaguje vojno.

Bolezen je lahko blaga ali pa zelo resna. Lahko je navaden prehlad ali pa katera koli tipična psihosomatska bolezen – artritis, gastrointestinalne motnje, visok krvni pritisk, kardiovaskularne travme, rak, tumor, lupus, kronična vnetja sklepov in tetiv, migrene, izgorelost, motje spanja, kronična utrujenost itd. Zaradi zgoraj opisanega procesa lahko oseba prav tako pade v globoko depresijo ali doživi živčni zlom, če je bolj nagnjena k duševnim boleznim. Bolezen na splošno odstrani osebo iz izvirne preveč stresne situacije, da si lahko ponovno nabere moči in se skozi spremembo odnosa do okolice in okolice do nje pozdravi. Seveda pa bolezen v obliki bolezenskega procesa predstavlja nov stres.

Tipičen predstavnik tega stanja so rakave tvorbe.

To pomeni, da način življenja in odnos do časa in energije ki sta tipična za nekaj zadnjih desetletij, sprožata čustva in odnos do sebe in okolice, ki vodi v vzorce napetosti mišic in prenosa energije, ki vodi v avtoimunska stanja, povezana z rakavimi tvorbami. Ta odnos je obup. Idejo, da sta bolezen in kultura povezana, je izrazil Henry E. Sigerist. Pravi, da so v vsakem obdobju določene bolezni v naraščanju in so karakteristične ter se popolnoma logično umestijo v celotno strukturo obdobja.

Wilhelm Reich je razvil enako idejo. Definiral je, da je teren, na katerem se rak lahko razvija, čustven odstop. Postopek razvoja raka je opisal kot krčenje življenjske sile v telesu, rakaste celice pa kot produkt razpadanja normalnega tkiva. Vsakdo, ki je zainteresiran v globlje razumevanje procesa raka, kot ga ponuja tradicionalna medicina, naj si prebere Reichovo knjigo The Carcinomataous Shrinking Biopathy. Vendar obup ni enak čustvenemu odstopu, saj obup ne obstaja, če imamo upanje. Če pa upanje opustimo ali izgubimo, postane obup odstop, kar pomeni, da se predamo smrti. V osebi, ki trpi za rakavim obolenjem, ti čustveni odnosi po navadi niso zavestni, saj je v značaju bolnika, da zanika svoj obup in kasneje tudi svoj čustven odstop.

Zanikanje obupa ustvari stresno situacijo za organizem, ki počasi prazni energijske rezerve. To je očitno, ko spoznamo, da zanikanje sestavlja program navidezno smiselnih aktivnosti, zavitih v fasado optimizma. Lažni optimizem je obramba proti obupu in preprečuje izliv solz in ihtenja ter globokega trebušnega joka. Ta lažni optimizem pa ne vodi nikamor, saj je ustvarjen, da zanika potlačen obup. Da ego obdrži telo pokonci, potrebuje velike količine energije in volje, kljub želji, da se preda in preneha boriti proti depresiji. Čeprav bi jo najbolj potreboval, da bi lahko dojel realno stanje in se primerno spremenil. Ko se zaradi nerealnega odnosa izčrpajo energetske rezerve, se utrujenost ustali, organizem pa preda počasnemu umiranju. To je nezaveden proces.

Na zavestni ravni se ego na vse pretege trudi vzdržati fasado optimizma in preživetja, za kar energijo odvzema tudi življenjskim funkcijam in imunskem sistemu. Zdi se nelogično, če rečemo, da ko se oseba preda obupu in neha igrati, šele lahko najde tudi veselje in srečo v življenju, saj tako povrne stik in jasen odnos med telesom in egom. To pa ni lahka in prijetna naloga, saj obup običajno izvira iz otroških izkušenj in predstavlja nemoč pridobivanja in ohranitve ljubezni staršev. Enako nemočni smo potem kot odrasli, ko pričnemo iskati ljubezen, sploh ker je potreba odrasle osebe več kot le ljubezen drugega. Odrasla oseba mora ljubiti sebe in drugega. Ljubiti je aktivno dejanje, ki zahteva energijo, in takrat nismo nemočni, nismo brez upanja in ni dejanskega razloga za obup.

Nekaj pojasnil za drugi del trditve, da je obup tipični odnos v začetku 21. stoletja. Obup povezujem s pomanjkanjem ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah, ki pa se kaže tudi z radostjo in dobro voljo. Obup je tudi osnovno stanje anhedonije, ki ima v sodobnih družbah zelo visoko razsežnost. V današnjem svetu vsega tega ni na razpolago v izobilju. Smo sužnji ekonomskega sistema, ki obljublja izpolnjenost prek stvari, vendar nam dejansko da raztresenost. Bolj kot napredujemo po ekonomski lestvici, manj svobode imamo, brez svobode pa ni sreče. Svoboda so tudi sproščene mišice. Umirjenost. Pristnost. Zmožnost ljubiti in biti ljubljen.

Kot človeška bitja smo lahko izpolnjeni le takrat, ko so naša življenja zakoreninjena v telesu, iz njega črpajo življenjsko energijo, ki je v naši živalski naravi in v zemlji. Na žalost nas naša tehnološka kultura vse bolj in bolj odmika od teh osnovnih povezav. S tem je naša funkcija vedno bolj oddaljena od naše naravne strukture (telo in njegova struktura), ki se ne more spreminjati tako hitro, kot funkcija, saj za to potrebuje veliko več časa. Okolje, ki ga tehnologija omogoča spreminjati z nikoli prej mogočo hitrostjo od nas zahteva hitro spremembo funkcije in terja opustitev močnih in globokih čustev. To pa je v vedno večji neskladnosti s strukturo ter na strukturo vpliva entropično in v njem ustvarja močno entropična stanja, katerih tipična oblika je karcinom. Lahko rečem, da so maligne celice materializacija nemoči in sovraštv usmerjenega vase.

Dvig zavedanja in čustvene zrelosti nam omogoči večanje sposobnosti, da čutimo obup, otožnost in žalost in dosežemo, da nas ta čustva ne ohromijo in zaprejo, temveč, da jih izrazimo v oblikah, ki zmanjšujejo nemoč ter povečujejo razumevanje, sprejemanje in spoštovanje okolice do nas. Tako si povrnemo, ali damo pomen, ki si ga zaslužimo. Te pot, ki omogoča odmik od teh bolezni in daje voljo, vero in željo, da sestavni del našega življenja postane radost, ljubezen in veselje, ki nam omogoči zadovoljitev in zadovoljstvo. Manjša, kot je naša anhedonija manjša je verjetnost, da nas bolezni 21 stoletja prizadenejo in ustavljajo. Za to ni več potrebe, ker razumemo in uporabljamo zakon časa.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja