Dihanje je za vsakogar od nas nekaj povsem vsakdanjega, samoumevnega, vse od rojstva pa do zadnjega vdiha in izdiha dihamo, ne da bi morali o tem nenehno razmišljati. Brez hrane smo lahko nekaj tednov, brez vode nekaj dni, brez zraka pa le nekaj minut, pa še to le tisti, ki urijo dihalno tehniko. Zato je absurdno, kako malo se v življenju posvečamo dihanju, ki nam vsakih nekaj sekund podaljša in omogoča življenje za nadaljnjih nekaj 10 sekund.

Iz hrane smo naredili celotno industrijo, iz vode prav tako, dihanje pa je bolj ali manj odrinjeno med alternativne metode in je v najboljšem primeru simbol za umirjanje in ključ v meditacijo.

Tudi sam se dolgo nisem ukvarjal z dihanjem, pa sem skozi vse otroštvo imel takšne in drugačne težave s prehladi, bronhitisom in kroničnim vnetjem sinusov. Dihanje skozi usta je bilo zame nekaj povsem normalnega, ker pri zamašenem ali delno prepustnem nosu kaj drugega tako ni bila opcija. Ukvarjal sem se s športom in bil dokaj uspešen, a nihče me nikoli ni opozoril ali usmeril v pravilno dihanje. “Če ne moreš več, se je treba nadihat. Globoko vdihni in izdihni skozi usta in nagni se naprej, da iz pljuč iztisneš CO2.” Danes se ob tem spominu nasmehnem in si mislim, kakšna škoda je, da trenerji niso imeli, tudi mnogi še danes nimajo znanja o pravilnem dihanju.

Ko sem se ob poglabljanju v klinično somatiko poučeval o telesu in pravilnem gibanju, sem pričel dihati drugače, čeprav na to še nisem bil pozoren. Wim Hof metoda, meditativne dihalne tehnike, platforma Breatheology in podobno so sicer bile zanimive tematike, a nobena me ni konkretno pritegnila ali me prepričala. Šele ob branju knjige Oxygen Advantage mi je marsikaj postalo jasno. Ta zajema osnovna vprašanja, kot je funkcija nosu.

Ključno je bilo seznanjanje z Bohrovim efektom, primernostjo količine CO2 v telesu in prisotnostjo dušikovega oksida v nosu in telesu. Vse to se mi je takoj pokazalo kot logično in smiselno, prepričalo me je v enaki meri, kot me je na samem začetku somatika. Zavedno sem začel dihati skoti nos in v knjigi opisane tehnike izvajal redno. Zato sem po nekaj mesecih dihanje skozi usta uvidel kot nenaravno.

Metoda AEQ mi je nadalje razkrivala, kaj vse je v zvezi z dihanjem pod vrhom ledene gore. Dihanje s prepono mi je bilo znano, a pomen uporabe spodnjega dela prsnega koša v dihalnem procesu je bil zame neznanka. Niti predstavljal si nisem, kako zelo so določene mišične skupine pomembne za pravilno izvajanje dihanja. Pri dihanju so ključne mišice, ki jih zakrčimo, kadar smo v stresu. Ob zakrčenih mišicah je normalno in pravilno dihanje onemogočeno, zato je telo primorano najti alternativno rešitev s plitkim dihanjem, ki ne zagotavlja dovolj kisika, pojavi se večja potreba po vdihu, kar vodi v ustno dihanje.

Najbolj se me je dotaknil začaran krog, ki nas zaradi stresa in konstantnih dražljajev ali strahu prek spremenjenega dihanja pelje v simpatično stanje s plitkim dihanjem in brez zavedne spremembe dihanja. V tem stanju ostanemo oziroma ga celo z vsakim dihom poglabljamo ter tako škodimo celotnemu organizmu.

Oblika obraza veliko pove o tem, kako oseba diha (sploh pri otrocih) – iz nje lahko sklepamo tudi na zdravstvene težave, ki so povezane z nepravilnim dihanjem, ter predvidimo težave v prihodnosti.

Ker sem nosnega dihanja vajen, mi na seminarju zalepljena usta niso delala težav, a vseeno je bil občutek kar malce čuden, kljub zavedanju, da lahko lepilni trak kadarkoli snamem. Tudi spanje s prelepljenimi usti sem nekajkrat izpeljal brez večjih težav.

Dihalni protokoli so bili naslednja stopnica višje, delovali so pomirjujoče – bili nekaj tako preprostega s tako močnim in takojšnjim učinkom, kljub izkušnjam z AEQ vajami.

Dihalne prekinitve so bile zaradi poznavanja tematike že na samem začetku v mejah normale, a brez tega znanja in izkušenj bi bilo verjetno slabše. Po 4 dneh dihalnih protokolov so se še vidno izboljšale.

Pravilnost dihanja je glede na pridobljeno znanje predpogoj, da lahko oseba prične z delom na svojem telesu in je dober začetek, ker so učinki takojšnji in precej pomagajo k hitrejšemu napredku pri ostalih telesnih težavah.

Po končanem seminarju sem še vedno dnevno izvajal protokole in presenetili sta me opažanji. Zmanjšal se mi je apetit in potreba po hrani, po dihalnih protokolih sem bil sicer telesno in umsko zelo umirjen, je pa um dobil neko posebno ostrino, ki me je ohranjala mirnega, a budnega. Zato pred spanjem ne izvajam več vseh protokolov.

Robert Furar, učitelj AEQ dihanja 1. stopnje, Artiče