Vesna Tomšič, Učenka AEQ metode® 3. stopnje 2/6 – Prva, druga in tretja osebna izkušnja

Lotevamo se učenja procedure, ki se imenuje somatsko izobraževanje. Z razliko od Hanna somatskega izobraževanja, ki je blagovna znamka in je lastninska pravica – intelektualna  lastnina, saj ima generičnemu imenu dodano še osebno ime.

Tukaj naletimo na izraza somatski in soma ter se tako srečujemo z razlikovanjem med ljudmi, ki delajo z telesi, ki delujejo na tretje osebno celoto, ki jo imenujejo telo, kot objekt, kar pa je oseba le na zunaj. Delujejo na zunanjo površino telesa , da se nekaj zgodi na znotraj. Somatski učitelj pa je oseba, ki deluje nenavadno iz notranjosti, znotraj meja telesa osebe in vstopa na področje gibanja, ki je nadzorovano iz centra znotraj telesa. Gre za živ proces, zato ne delamo z stvarmi, ampak izobražujemo, učimo, treniramo sistem, da se ta pospremi in učenec skupaj z učiteljem, ki usmerja ter kaže pot učencu, na tak način izobražuje. Različen fokus notranjosti je tu problem, saj smo znotraj lastnega »tukaj« in je druga oseba tam zunaj, drugje. Nastane vprašanje, kako naj oseba, ki je tukaj, doseže osebo, ki je tam? Edini način je, da se oseba poglobi v svoj lastni tukaj. To pa zato, ker smo vsi v svojem bistvu oz. osnovi enaki, z enako genetsko osnovo kot človeška bitja, zato bogato, modro in ostro prepoznamo svojo lastno notranjost, kaj so parametri – vrednote človeškega obstoja do te stopnje, da to prepoznamo tudi pri drugih ljudeh. Poznavanje sebe je glavno pravilo in le tako bomo bili zmožni videti in razumeti ter empatično ceniti druge. Drugega pravila ni. Ne gre za to, da bi bili pametnejši  v smislu vsrkavanja več informacij in jih obdelovali, reševali, uporabljali na določen način, kar se tradicionalno zahteva od nas in imamo tak pristop tudi v izobraževalnem sistemu. Gre za subjektivni pristop, kjer postanemo zavedni samega sebe – somatskega zavedanja in boljše samokontrole.

Zavedanje je po naravi senzorično, saj gre za zaznavanje tega kar ti je bilo predstavljeno na senzoričen način. Ko sebe enkrat razumemo kot somo  in sistem spoznamo, da ne le  zaznavamo ampak tudi reagiramo na senzorno motorni način, ki je tako povezan sistem ne le senzoričnega zaznavanja ampak tudi kompetentne motorične sposobnosti v smislu gibanja. Premikamo se torej ne samo zaradi znanja, ki je intelektualno ampak zaradi somatskega znanja, ki omogoča premikanje in akcijo. Ko spoznaš sebe veš, kako se bolje kontrolirati, upravljati s seboj, biti uporaben, se sprostiti in izboljševati. Tukaj gre za senzorno motorni proces, ki ga tvorita dva nivoja funkcij. Je kot senzorno motorna pot, ki prinaša senzorne informacije do možganov in nato drugi del  poti, ki je motorična in iz možganov prenaša   navzven. Poti pa morata mimo dveh nivojev kontrole. Prva skozi stare možgane subkorteksa z antičnimi refleksnimi vzorci, ki so bili programirani na začetku življenja in je ta del možgan tako star, kot je staro življenje samo. V najbolj primitivnih somah je ta proces primarno subkortikalen, ker korteksa še ni in zato ni učenja ali pa je zelo omejeno ter se mora še razviti v svoji kapaciteti.

Učenje na prvi stopnji , skozi katero so šle vse oblike somaskega življenja in je še prisotno, je učenje z ponavljanjem, ki je zelo stabilno, cirkularno, kot so vsa refleksna delovanja, ter dajejo stereotipne vzorce, na katere se lahko zanesemo v smisli organiziranega življenja. Stari možgani z vsemi refleksnimi senzorno motornimi vzorci nam dajejo stabilnost v našem življenju.

Na drugi stopnji je kortikalno- zavestno učenje in je način za kontrolo senzorno motorne aktivnosti, ki se ne nanaša na fiksne vzorce ampak na dodajanje na novo naučenih vzorcev. Tako gradimo postopno ponavljajoče vzorce, ki so naše navade in so na vrhu prve strukture – starih možganov.

Je pa korteks ranljiv, ker subkortikalen primitiven del možganov lahko nenadoma prevzame kontrolo, če so okoljski stimulusi tako močni skozi dolgo obdobje stresa ali fizične travme. V takem primeru je celoten sistem vržen iz ravnovesja in stare strukture subkorteksa prevzamejo kontrolo korteksa in njihovo učno področje. Tako so senzorno motorne poti preusmerjene na ravni subkorteksa in ne morejo biti 100% procesirane s strani korteksa.

Taka podoba some in nas samih kot človeških bitij  se zdi kot koristna presoja s strani narave človeškega bitja in ne našega dela. Človeško bitje je kot oseba, ki ima idealno gledano možnost 100% prostovoljne kontrole samega sebe in ni predmet oz. poskusna oseba, ki bi bila omejena, obsedena ali zasužnjena s strani  kontrolnega sistema, nad katerim nima možnosti izbire. Človeško bitje je kreacija, ki je svobodna in samo odločna. To omogoča korteks, ki pa lahko izgubi kontrolo po treh poteh:

  • Po poti refleksa akcije kot generalne akcije (LANDAU REAKCIJA), KO JE OSEBA PRIPRAVJENA, DA GRE, JE BUDNA, AKTIVNA. Da reagiramo in se premaknemo moramo mobilizirati telo in to naredi Landau reakcija, ki zato mobilizira hrbet in mišice zadaj, da soma naredi premik naprej.
  • Drugi način, ko je korteks ugrabljen je refleks, ki zapre in ustavi vse, celo dihanje in je kot poskus postati majhen, izginiti in se potegniti vase in reči »Poglej ni me, sem izginil.« To je Startle refleks, ki je ravno nasproten od prvega, tako v moralnem, emocionalnem in nevro muskulatornem smislu, ko se zapremo pred akcijo, se nočemo soočiti, se ne premaknemo naprej ampak se zvijemo v žogo in se skrijemo. Nočemo biti v tem svetu, hočemo se vrniti nazaj od koder smo prišli. V primeru ekstremne travme imaš zmeraj isti Startle odziv ter ob velikem razočaranju, ob bližnji smrti.
  • Tretji način pri katerem somatski proces izgubi svobodno kontrolo in samo odločenost je, ko se nam nekaj nenadoma zgodi in je prisotna bolečina , ki pa se ji želimo izogniti, se odmakniti od tega dela telesa, nočemo nič čutiti, želimo odstraniti zavedanje o tem. To je značilno za naravo travma refleksa, ko je oseba kot zaklenjena, ni svobodna in fluidna. Travma refleks preplavi naš sistem in povzroči premikanje na določen načon, premeni hojo, držo. Drža telesa pa ni strukturni dogodek, ampak dinamičen, živ proces, ki se stalno dogaja in se lahko spremeni kadarkoli, saj je le senzorno motorni proces.  Vemo, da ima človeško bitje korteks, da se lahko uči in tako spreminja vzorce sistema.

Že William James, filozof in zdravnik je govoril o poteh znotraj človeka, preko katerih je vodena zavest, ki lahko spremeni navade in življenje osebe z spremembo izkušenj, naših pogledov, ki vplivajo na sprejemanje, vrednotenje stvari.

 

Paul Mac Lean (1913 – 2007) je že povezal možgansko deblo, limbični sistem in korteks pri spopadanju z bojem/begom, emocijami in spoznanjem ter talamus cingulatnega sistema, ki je povezan z informacijami nagrajevanja in kaznovanja, ki sproža čustvene odzive. Kot Nobelov nagrajenec je izjavil, da mora tudi v znanosti biti prepoznano, da je zavedanje vzročna sila znotraj človeškega telesa in njegove fiziologije.

Tudi Moshe Feldenkrais je imel določeno znanje in z povezovanjem z psihiatrom Shlamo Bracha, ki se je zanimal za reflekse in vključevanjem tega znanja v razvoj somatike. Ta naj bi v 21. stoletju predstavljala  novo obliko prakse, ki deluje uspešno, saj nihče noče biti brez kontrole, izgubiti svobodo in postati nesposoben ter biti v bolečinah.

Kaj smo torej mi, ki se učimo o teh vsebinah?  Smo učitelji somatike in smo tudi kot psihoterapevti. Saj ne moremo ločiti fizične terapije  od psihoterapije, ki pa seveda ni klasična psihoterapija, kot v medicini. Človeka ne moremo obravnavati le kot objekt, le na znanstven način ampak bolj humanistično, upoštevati želje  in subjektivno naravo človeka.

Carl Rogers (1977) , ki je bil psihoterapevt in je prešel iz medicinskega modela  na somatski pristop, ko so mu ljudje pričeli govoriti kaj se jim dogaja in je to spoštoval in razvil humanistično teorijo o osebnostnem razvoju, kjer vsa človečka bitja obstajajo v svetu polnem izkušenj, ki kreirajo reakcije in vključujejo zunanje ljudi in objekte in tudi notranje emocije in misli. Predstavil je štiri stebre humanistične znanosti:

  1. Skrb za kvalitetno izkušnjo
  2. Medsebojna odvisnost moralnosti in dobrega počutja
  3. Etičnost, ki meni, da je glavni predmet moralne presoje značaj osebe, ki regulira tisto kar je prav in kaj narobe in omogoča primerno vedenje
  4. Prisotnost in učinkovitost naših idealov, standardov

 

Tudi pri našem delu s stranko je pomembno, da npr. v primeru prisotnosti refleksa rdeče luči, ko oseba občuti stisnjenost prsnega koša, ne more dihati, čuti strah, je depresivna, bomo mi delovali na sistem znotraj osebe, da prične razčiščevati delovanje in bo sistem bolj pod kontrolo ter deloval bolj gladko. Oseba bo izkusila sebe ob polnem vdihu, ko ni sključena naprej, kjer ne gre za fizično spremembo ampak somatsko, vdihne lahko bolj polno.  Z spremembo nevro muskulatornega sistema tako osebi dovolimo, da odkrije, da ima možnost ponovne samoopredelitve, ponosa in samozavesti, ki pride s tako pozitivno izkušnjo, kar je zadostna pomoč osebi.

Pomen ima tudi naša interpretacija in ta del je kot »psihoterapija«, saj pomagamo pojasniti, da spozna vnaprejšnja prepričanja. Ničesar pa ne vsiljujemo in delujemo kot kreatorji, ki razmišljamo o sebi, smo iskreni.

Ali je možno, da se po ureditvi gibalnega vzorca stari vzorec povrne?

Pri hudih travmah, nenavadnem stresu, ki dolgo traja, se lahko težava povrne v 1. od 20. primerov. Pri teh ljudeh so pomembne številne majhne navade, kot je vožnja avta, opravila v gospodinjstvu, način pisanja, držanja knjige pri branju….., ki so globoko ukoreninjene in imajo tendenco vračanja.

Vračamo se k vprašanju ali je možno za človeško bitje, da je odgovorno za svoje življenje, kar je pomembna somatska stvar, saj takrat ko osebi ne uspe prevzeti odgovornosti za svoje življenje, občuti krivdo. Kako postati odgovoren? To je naučena veščina in pomeni biti samoodgovoren.

Človečka soma 98% časa izkuša stvari preko senzorno motornega delovanja. Kaj je končen izid vseh teh izkušenj? Rečemo, da se zavedamo, a le izkušamo večino časa na zelo poenostavljen, ne razmišljujoč način, se le ukvarjamo s tem kar počnemo, delamo, brez nujnosti zavedanja. Ne zavedamo se ločenosti od tega kar delamo, to je naša prvoosebna izkušnja in je prevzet, samodejen način. To  je podobno kot pri rastlinah in živalih, ko počnejo nekaj ves čas , glede na senzorne zaznave iz sveta a se ne zavedajo ničesar več, kot le svojega sveta.

Zelo drugačna pa je izkušnja, če nemudoma druga soma – oseba pride in te nagovori in vstopi tako oseba z svojo izkušnjo in nas potegne ven v svet ter gremo ven iz prvoosebnega sveta. Prvič se to zgodi ob rojstvu, ko je ta druga oseba v prvem stiku z nami – otrokom naša mati. Oklepamo se telesa matere z ogromno odvisnostjo od nje, a le na stopnji telesnega znanja o drugem, nimamo pa še zavedanja, intelekta, kognitivnega zavedanja. Gre le za stik preko kože- dotika,  vonja in okusa, kar so osnovne telesne komunikacije, brez miselnih procesov, prepričanj, pričakovanj.

Kasneje v življenju se vključi drugačen način zavedanja drugih, saj genetski aparat še ni dovolj zrel za druge vrste odnosov. Okoli prvega leta  pričnemo razvijati jezikovne veščine za stik z drugimi .Zanimivo je da kar  tretjino vseh izkušenj dobimo  preko besednih – jezikovnih izkušenj, zato je jezik temelj v naravi človeškega bitja. Besede so tako prva stvar o kateri razmišljamo,  da lahko komuniciramo z drugimi  preko pogovora.

V neposrednje bližine   z drugo osebo tudi okušamo in vonjamo, imamo pa še čute ki jih zaznavamo z distance, kot sta vid in sluh. Vendar so telesni občutki tisti prvi, ki se oblikujejo najprej in ostanejo z nami za vedno, saj ne pozabimo nobene stvari, ki smo jo izkusili na tej ravni . Še več, določajo vsak vzorec, ki ga imamo: našo jezo, strahove, udobje/neudobje, kako se seksualno odzivamo, kaj nas pritegne, kako se odzivamo na ravni dotikov, kaj so naše vrednote, prednosti. Na ta prvi telesni nivo nato nalagamo nov,  jezikovni nivo. V odnosu z drugo osebo, ko nas ta ogovori z besedami, se naše zavedanje spremeni, oseba se nam približuje, je pozorna na nas in je to zanjo motorična aktivnost. Tukaj govorimo o drugo osebni izkušnji, ko se druga oseba fokusira na nas, je to za nas senzorična aktivnost Pri pogovoru teče izkušnja izmenično v obe smeri.

Lahko pa je nekdo v stanju , ko vedno naslavlja druge, zato zanje pravimo , da so agresivne osebe, ki pritiskajo in potiskajo druge.

Drugi ljudje so navajeni, da so naslovljeni in gredo bolj v senzorično sprejemanje, so bolj tihi, ne pridejo v ospredje in tudi ne hitro.

Tako gre pri komunikacijo za notranjo sistemsko veščino some in ta omogoča učenje drugo osebne izkušnje, ko te naslovijo ali pa se ti učiš nasloviti druge.  Na tak način izkušajo politeistična verstva in otroci do 10. leta. Ko se naučimo veščin formiranja naslavljanja drugih in dojemati stvari kot to, tisto in ne kot osebo ampak objekte, gre le še za doseganje ciljev, dosežkov, kar je za znanost edino kar obstaja, ne da bi gledali na človeško bitje ali živali drugo osebno, saj to moti, je ne zaželjeno v znanosti. Tretje osebni objekt je opisovanje dogajanja s strani govorca in ne pokaže misli, čustev in oseb, ki se jim nekaj dogaja in tako lahko ostaja objektiven govorec.

pomembno, saj gre za samozavedanje, kar je nenavadno človeško dogajanje, ki ga nobeno drugo bitje ni sposobno.

Samozavedanje je proprioceptivna povratna zanka, ki je zavedanje našega notranjega dogajanja, notranjih procesov, ki omogočajo razumevanje in spoznanje. Pomeni obravnavanje in ravnanje z lastnimi občutki, kot če bi nagovorili drugega.

 

Tako jasneje vidimo svoje občutke, misli, reakcije, vrednote, vpliv na druge, reakcije, naše težnje, kje smo močni, kje šibki…, da smo lahko bolj zadovoljni, imamo boljše odnose in življenje.

 

Vesna Tomšič, Učenka AEQ metode® 3. stopnje 2/6

Preberite še:

Lotevamo se učenja procedure, ki se imenuje somatsko izobraževanje. Z razliko od Hanna somatskega izobraževanja, ki je blagovna znamka in je lastninska pravica - intelektualna  lastnina, saj ima generičnemu imenu dodano še osebno ime.